Letošnje prvomajske praznike smo ponovno preživeli v številnih odličnih plezališčih na jugu Francije. Opravili smo še drugi mini krog v okolici Monaka in spet plezali v samih novih plezališčih - carsko, kar ne zmanjka presenečenj!

Od devetih dni sva z Andrejem kar osem dni preživela v skali - podvig, ki ga že leta ni bilo blizu, ter podvig, ki ga še sedaj čutiva na svojih telesih.

Dneve okoli prvega maja, ki jih namenimo zgolj plezanju, potovanju in spoznavanju novih krajev, vsako leto komaj pričakujeva. To, da lahko plezaš same "nove" smeri, da imaš priložnost odkrivati nova plezališča, pri katerih nikoli neveš kaj boš na koncu našel je pač velik čar prvomajskih praznikov. In vsako leto se zgodi enako - ob koncu je težko iti domov, ker si na nek način krepko "not padu" - v tak lahkoten način preživljanja dni, v sproščenost, v plezanje, v premagovanje zgolj naslednjih metrov, v dobro družbo in nove lepe kraje.

Letošnje popotovanje po jugu Francije sva z Andrejem pričela že na italijanski strani. Da sva malo presekala sedenje v avtu sva se ustavila v Finalu. Glede na to, da še nikoli nisva plezala tu, naju je seveda zanimalo kaj ima za ponuditi to legendarno plezališče. Preživela sva tresoč plezalni dan v novejšem sektorju Rian Cornei-a. Pravzaprav sva našla odličen sektor - senčen, brez ljudi ter z novejšimi smermi.

Nato se nas je majhna ekipica treh avtov zbrala na klasični lokaciji, nad Monakom. Prvi dan smo plezali v enem bolj spektakularnih sektorjev nad Monakom, v La Turbie, v sektorju Peripherique. Nato je sledil premik v Saint Jeannet, kjer nas je prvi popoldne dež "napotil" v Decathlon, drugi dan pa se kar nismo mogli dovolj naplezati. Plezali smo v sektorju La Source, ki ponuja pester izbor smeri, s poudarkom na lažjih. Zanimiva skala in ambiet, ter veliko lepih pok ter kotov, ki jih enostavno moraš zlest, ker tako dobro izgledajo. V veliki steni Saint Jeanneta, pa je na voljo 47 smeri do 200m.

Pot nas je nato peljala v divji kanjon Gorges du Loup, nad katerim se s svojo fantastično lego šopiri mestece Gourdon. Z Andrejem sva seveda morala iti preveriti kako izgledajo smeri v priljubljenih sektorjih, kot sta Jurassik park in Cayenne. Pogoji so bili ob občasnih dežnih kapljah dokaj neprepričljivi, a zato so bile smeri super dobre in težke.

Nato smo se mešanih občutkov napotili v idilično pokrajino, v Massif de l'Estrel. Že zadnji kilometri vožnje so bili z ogromnimi sestoji hrasta plutovca naravnost navdihujoči. Ko pa so se v svežo zeleno barvo pokrajine prikradle še rdeče skale, je bilo res popolno. Plezanje v kanjonu Gorges du Blavet je bilo tako dobro, da smo kar podaljšali naš obisk in bili na koncu mnenja, da se še vrnemo.

Nato se je naš krog obrnil in z Andrejem sva se po višinski panoramski cesti, ki je raj za kolesarje, iz Peillona napotila v Gorbio. Pravzaprav sva bila po vseh dnevih plezanja tukaj že malce utrujena, tako da sva močno iskala senčne smeri. Plezanje je bilo dobro, a nič novega, saj je bila skala kot v Paklenici. Plezališče pa leži ob lepem mestecu, stisnjenem v sebe, ki je že samo po sebi vredno ogleda.

Pot domov sva si ponovno popestrila s postankom v Finalu. Že pri prvem mimovozu sva se zapičila v veliko steno, Bric Pianarella, ki je izgledala ravno pravšen cilj za zaključek tega plezalnega popotovanja. Preplezala, prehitevala in odbrzela sva po smeri št.22 ;-), kateri sva čudežno uspešno sledila od tal do vrha; Calcagni (6c, 240m).

In to je to. Bilo je res fajn.

Za informacije o plezališčih v "prvem mini krogu v okolici Monaka" si oglejte lanskoletno prvomajsko novičko: http://www.grmoclimb.net/?str=10&pid=70