Po tednu dni potuhe in udomačevanju v naš normalen ritem sva spisala nekaj drobcev iz dogajanja na najini zelo uspešni odpravi, v Tasermiut fjordu. Več informacij, poročil in slik o odpravi na Grenlandijo lahko najdete s klikom na http://grmoclimb.net/?str=31&pid=60 Moram zapisat, da je bil obisk grenlandskega otoka in njegovih sten najina dolgoletna želja. Andrej je bil leta 1996 takorekoč že član odprave na Grenlandijo, pa si je pred odhodom zlomil gleženj. Sama pa sem se zagledala v mogočni sodček Uli v neki reviji na začetku moje plezalne poti, ko je bil preplezan Moby Dick. In letos sva oba le dočakala odhod na Grenlandijo! In potem sva prišla domov res vsa polna pozitivnih vtisov, z okusom po še. Ob prebiranju lanskoletnih zapisov po odpravi v Indijo se tudi sama kdaj vprašam ali je sploh mogoče, da se imava na vsaki najini odpravi tako fajn?! In v čem je sploh štos? Verjetno je nekaj tudi na tem, da vedno pred odpravami prebereva toliko nekih bolj ali manj strašnih zgodbic, da greva na pot vedno s knedlom in z rezervo, ampak z željo, da nama uspe preplezati vsaj kaj malega in da bi ujela vsaj kakšen sončen dan. In potem ni čudno, da naju vreme, skala, dežela,... preseneti in navduši. Res je bilo fajn.
Med biti in ne biti, obstajati in ne obstajati. Tako imenovan živ ledenik, ki po svojem "odmrtju", stiku z morjem na koncu ledenika proizvede toliko ledenih gor, da ostane njegov duh še dolgo z morjem... |