grmoclimb.net Living the Dream.

Zen

 Zadnja odprava

#2 Balkan tour 2014

Več novic iz odprave... 
 
 Zadnje v galeriji

Celotna galerija
Poletna skala

 
 Zadnja smer

Podrobneje
Vražja simfonija, Aniča kuk

 


Novica iz odprave > Greenland 2008

Arktične plezalne dogodivščine - poročilo

Preplezane smeri:
- Mosqito Attack, VII, 320m dolžine, 7R; Pyramid of Ulamertorsuaq (Little Uli), 18.7.2008
- War and Poetry (varianta Geneva Diedre), VI, 5.12c (IX-), 1000m višine, 31R; Ulamertorsuaq, Andrej prosto na pogled, 22-23.8.08, prvi »pravi« prosti vzpon
- Grmolandija, VII+, 280m višine, 370m dolžine, 8R; Pingasuat sud (Pyiramiden), prvenstvena smer, 26.7.08
- Left pillar (British route), VI, 5.12+ (IX), 700m višine, 19R; Nalumasortoq; Andrej prosto na pogled, prvi »pravi« prosti vzpon, 29.7.08
- Nalunaq, VII/VII+, 900m višine, 1250m dolžine, 23R; Tinninertuup III, prvenstvena smer, 3.8.2008

- Leteči Viking, VIII, 850m višine, 1200m dolžine, 22R; Tinninertuup II, prvenstvena smer, 10.8.2008

Več o smereh na http://grmoclimb.net/?str=502&aid=27

 

Po pristanku v letališkem mestecu Narsarsuaq, snidenju s sedemčlansko britansko ekipo in skupni vratolomni vožnji z ladjo med številnimi gromozanskimi ledenimi gorami sva v dežju in megli prispela na najin cilj – obalo fjorda Tasermiut, pod znamenite stene Ulamertorsuaq (Uli) ter Nalumasortoq (Nalu). Po dveh dneh dežja in megel se je le razkadilo in v oblačnem vremenu sva se za začetek podala pod steno piramide zahodno od Ulija. V še dokaj mokri steni sva »za segrevanje« nameravala ponoviti obstoječo dansko smer Mosqito attack, VII, 320m, 7raztežajev. Plezarija ni bila najboljša (mokra skala in zaraščene poči), predvsem pa naju je razočaralo dejstvo, da se je »smer« zaključila kar nekje, dobrih 100m pod vrhom. Pravzaprav te plezarije vsaj pri nas nihče ne bi razglašal za smer, kvečemu za poskus. Ker je začenjalo rositi, hkrati pa nisva imela potrebne opreme za sidrišča za spust, tudi midva nisva nadaljevala in tako sva zaključila »segrevanje«.

Po nekaj dneh je le posijalo sonce in začelo sušiti tudi zagotovo najveličastnejšo steno tega območja – tisočmetrsko zahodno steno Ulija. Kar nekako nisva zaupala napovedi, ki je obetala več dni lepega vremena in prav nestrpno sva prebila prvo zares sončno popoldne. Zgodaj naslednje jutro sva že vstopila v smer War and Poetry, VI, 5.12c (ali IX-), 1000m, 31 raztežajev, ki je pravzaprav varianta starejše Geneva Diedre. Skupaj s sosednjo smerjo Moby Dick sta zagotovo eni »naj« smeri nad Tasermiut fjordom, tako rekoč sodobni klasiki, ki ponujata odlično ter zahtevno prosto plezanje v granitnih platah in počeh. Pred nama je plezala še tričlanska poljska naveza, tako, da je bilo malce čakanja in gneče na štantih in tudi zato sva se zvečer, po 16 urah plezanja odločila za daljši počitek na eni redkih polic v steni. Prelep dan se je prevesil v kratko a zelo vetrovno noč, ki se je nadaljevala z ledenim in oblačnim jutrom. Zato sva ob zori (okoli 3 zjutraj) nadaljevala, si v zahtevnih raztežajih zadnje tretjine stene spet segrela vse kosti in dopoldne vzpon zaključila na vrhu v na srečo spet lepšem vremenu. Andreju je uspel prost vzpon na pogled. Smer so prosto sicer preplezali že njeni prvoplezalci (Skinner, Pianna & Co.), vendar pa le po delih in le kot moštvo, kasneje pa je smer doživela še več neuspelih prostoplezalnih poizkusov. Tako je Andrejev vzpon prvi »pravi« prosti vzpon (plezalec prepleza celo smer prosto v enem zamahu) v tej smeri in celo v tej steni (drugi dve sicer prosto preplezani smeri v Uliju: Moby Dick in Südtiroler profil sta bili splezani prosto v več delih, pretrganih z večdnevnimi spusti po fiksiranih vrveh v dolino).

Po nekaj dneh počitka in celjenja odrgnjenih prstov si v znova sončnem vremenu nisva mogla kaj, da si ne bi »privoščila« še en vzpon – tokrat krajši in lažji kot Uli (od katerega se še sploh nisva spočila). Podala sva se v južno steno piramidastega vrha Pingasuat sud (Pyiramiden), kjer sva preplezala uživaško prvenstveno smer Grmolandija (VII+, 280m), 8 raztežajev.

Po vzponu sva načrtovala izdatnejši počitek. Ko pa sva prejela napoved, da bo lepo vreme trajalo le še dva dni, sva se še isti večer podvizala pod zahodno steno Naluja. Naslednje jutro sva ob prvem svitu naskočila britansko smer Left pillar (VI, 5.12+ (ali IX), 700m višine). Kljub napovedim sončnega vremena naju je že od vstopa spremljalo rahlo rosenje, ki se je kasneje samo še okrepilo. Na srečo je stena Naluja že takoj od vstopa povsem navpična in deloma previsna, tako da dež skale niti ni uspel preveč zmočiti in tako sva v upanju na izboljšanje ter strahu pred poslabšanjem drvela iz raztežaja v raztežaj. Smer je bila prava »crackarska« poslastica saj je potekala naravnost po sistemu poči, kotov in kaminov od tal do vrha stene. Najtežji raztežaji so naju čakali tik pod vrhom in ravno ko sva priplezala do njih se je vreme na srečo popravilo. Po 10 urah plezanja sva stala na vrhu stene in kar nisva mogla verjeti, da je vseh 19. raztežajev (dobrih 700m) že za nama, še manj pa da je Andrej preplezal prav vse prosto, na pogled seveda! Noro! Še en prvi »pravi« prosti vzpon. Britanska smer iz leta 1995 je sicer doživela že kar nekaj ponovitev, prvo enodnevno in hkrati prosto ponovitev pa sta 2003 opravila Američana Tim O'Neill Nathan Martin (obsežen članek v Alpinistu #6). Sicer šele v tretjem poskusu v smeri in tako, da je vsak preplezala le polovico ostalo pa prežimaril.

Po nekaj dneh počitka sva »zaštopala« lokalca z gliserjem in prepeljal naju je še 15km do konca fjorda, do baze najinih britanskih kolegov. Naslednji dan sva se podala na ogled v neimenovano dolino pod stolpe Tinninertuup. V dobrih dveh tednih je Britancem uspelo preplezati zavidljivo število prvenstvenih smeri v do tedaj plezalno skoraj neobdelani dolini. Po hitrem ogledu sva ugotovila, da je od »izrazitih«, kvalitetnih sten in linij za naju ostala le še ena – to je osrednji steber stolpa Tinninertuup III, v katerem so Britanci sicer poskušali, a obrnili zaradi »slabe skale«. Skala v stebru povsod zares ni bila prvovrstna in plezarija je bila mestoma kar »smotana«, vsekakor pa ne tako, da naju to ne bi ustavilo. Presenetila pa naju je dimenzija stene. Iz doline je vse izgledalo bistveno krajše, dejansko pa sva na vrh potegnila čez kilometer dolgo smer Nalunaq (VII/VII+, 900m višine), 23 raztežajev. Čakal naju je zelo neprijeten sestop in z mrakom sva se vrnila v najino ABC bazo.

Po dobrih dveh tednih pretežno lepega vremena se je vreme končno (glede na to, da sva bila že tako zmahana, da sva zares rabila daljšo pavzo) pokvarilo in sledili so štirje deževni dnevi. Ampak tik pred načrtovanim odhodoma se je vreme spet popravilo in odločila sva se da stebru Tinninertuup II, ki so ga Britanci hvalili z odlično skalo, dodava še eno smer. Izbrala sva najbolj centralno linijo in preplezala še en prvenstveno smer Leteči Viking (VIII, 850m višine) 22 raztežajev, v zares odličnih strmih počeh, ki so močno spominjale na plezarijo v chamonškem granitu.

Vožnja z ladijco nazaj na letališče je za spremembo potekala v prekrasnem soncu in če bi odštela ledene gore, kita ter dodala množice turistov in 15 stopinj morju in zraku, bi se lahko počutila kot na Jadranu. S plezalnim izkupičkom o kakršnem pred odpravo nisva upala niti sanjati sva polna vtisov in navdušenja zaključila obisk »zelenega« otoka!

Nekaj slik lahko najdete s klikom na http://grmoclimb.net/?str=7&aid=40


Na sliki Andrej pri "prvem boulder problemu" na Grenlandiji... malo za hec, malo za res. Vreme je bilo bolj za hec, pristanek na riti že bolj za res, ledene gore pa zelo resna prepreka...
 


just GrmO

2011-02-09
Triglav, impressive winter ascent

Luka Krajnc and Andrej Grmovsek carried out hard winter ascent up the North Face of Triglav (2864m) Sanjski Joža (VI/V,M7+, 1050m).
2010-09-20
How was it in Canada? WILD!

On the expedition to the Cirque of the Unclimbables Tanja and Andrej were fascinated by the sheer wilderness of Canadian North. They went trough real wilderness adventure with lot of good climbing, to much bush hiking and not enough scenic paddling!
2010-07-20
Via Sandro Pertini and Via Cattedrale

Luka Krajnc and Andrej Grmovšek finsihed short visit to the Dolomites with the first free ascent of Via Sandro Pertini, Cima Grande (7c, 250m) and free ascent of the magnificent Via Cattedrale (8a+ or 8a, 650m, 850m long), Marmolada.
2010-01-26
Perfect winter climbing conditions in Slovenian Alps

This winter brings almost unreal conditions to most of the Slovenian alpine walls and an increasing number of Slovenian alpinists found real climbing treasures in the hills!
2009-10-01
Are we afraid of sharks?

Famous and still unclimbed Meru Sharks Fin had turned away jet another climbing team. Beginners lessons for “old experts?” Silvo, Marko and Andrej.
2009-06-18
When everything goes well!

Andrej fight to the end ... and at the end did a one-day free ascent of route Donnafugata, 8a, 750m, Torre Trieste.
2009-05-29
Perfect Morocco

The expedition to Morocco was really great. We were enraptured with its diversity and hospitability of the local people. And especially with unbelievably amounts of reddish walls, one of the best limestone climbing cliffs we know!
2009-03-31
NO winter SIESTA

Amazing busy winter season for Andrej and Marko with some really good and well done routes around Alps like Illuminati and No Siesta! Great climbers on great routes and they don't have any siesta!

2008-09-07
Climbing in South Greenland

Really great climbing expedition, on which we found excelent rock, great weather, many long routes, good friends, beautiful nature and perfect timing.

2008-02-08
Free Mix Lines above Chamonix

Good winter season above Chamonix during which Andrej and Marko were looking for good and chalenging mix routes.


Show all news
Oblikovanje in izvedba: Branko Ivanek, 2005  © [grmoclimb.net] Tanja & Andrej Grmovšek, 2005 - 2017