Tokrat je bilo po več kot odlično preživetem novoletnem bivanju v stenah nad Chamonixom in pod njimi kar težko iti na pot. Komaj sem ujela vsa letala, katerih pa ni ujela moja prtljaga. Tako še kar nevem kdaj se bo moja prtljaga sploh prikazala v Aspnu. Ker moram jutri že na pot za Ouray le upam, da se moja prtljaga z vso plezalno opremo prikaže še pravi čas...

V Denverju so zaradi slabega vremena, z obilnim sneženjem odpovedali kar vse nadaljne lete v Aspen. In ker letalska družba ne more vplivat na vreme, si kot potnik prepuščen sam sebi ter svoji iznajdljivosti. Ne krijejo ti niti nadomestnega prevoza, niti spanja. Pa še to ne veš ali bo naslednji dan sploh kakšen let. Tako sem se čisto po naklučju pridružila dvema puncama, smučarkama, ki sta najeli avto in tudi živita v Aspnu. Po dobrih petih urah vožnje čez močno zasnežene prelaze Skalnega gorovja se nam je le uspelo prebiti do Aspna! Jupi!

Drugače pa je tukaj toliko snega, kot ga jaz ne pomnim. In še obetajo nadaljne hude snežne nevihte. Noro, celca do pod pazduh (mojih pac). Če se kdaj splača iti smučat v Ameriko, je to zagotovo letošnja zima! A kaj več o tukajšnjem smučanju kdaj prihodnjič.