Zaradi službenih obveznosti nekaterih smo se na pot in v naš tokratni željen cilj, gore nad Chamonixom, lahko odpravili šele v četrtek popoldne. Zvečer smo se s Tinino pomočjo nastanili v »slovenskem domu«.
Andrej in Marko sta se tokrat v Sans Nom podala z drugačno taktiko, kot pri prvem poskusu v začetku februarja. Ta strategija se je izkazala primernejša, saj ju je prvi dan čakal najtežji del smeri. Popoldne sta se odpravila na Gr. Montes in tam prespala. Naslednji dan sta začela že zgodaj zjutraj, našla pravo linijo v smeri Gabarrou-Silvy (VI, M8, AI 6, 1000m) in jo uspela preplezati prosto, s cepini. Prespala sta v krajni poči in naslednji dan nadaljevala proti vrhu in zgodaj popoldne že stala na vrhu. Čakal ju je dolg sestop v vse slabšem vremenu, ki ju je dodobra preizkusil. Ker se zaradi mraza in vetra ni bilo pametno ustaviti (oz. zmrzniti), sta hodila vso noč in zjutraj čudežno padla v turistično jamo na Mer de Glacu. Po njunem gre verjetno za eno najlepših, pa tudi najtežjih mix smeri v Alpah. Več o smeri je v rubriki SMERI oz. na spodnji povezavi.
Z Lukom Krajncem sva se v petek, na zadnji res krasen dan odpravila z gondolo na Midi in nato cel popoldne dirjala po prelepi okolici. Preplezala sva idealno smer za čudovito vreme, greben Cosmiques (res priporočljiv za gorniške ljubitelje!) in malce bolj začinjen Cosmiques Icefall (III, 5, M, 200m) kjer sva zaradi pomanjkanja ledu imela opravka s skalo in miks plezanjem. Odlično! Smer sva v zadnjem raztežaju podaljšala s skalnim raztežajem v desno in priplezala na Gendarme (3731m).
Naslednji dan sva se za plezanje v Mt. Blanc du Tacul (4248m) sicer res vstala ob 3h, a sva s plezanjem v Supercouloirju (IV, 5+, 5b, M6, 800m) pričela šele po 7 uri. Dve navezi sta si prejšnji dan fiksirali prva dva raztežaja v originalni smeri in fantje niso najbolj obvladali kako naj izpeljejo ves manever. Tako sva se v spodnjem delu kar načakala, potem pa je zadeva stekla in do vrha sva dohitela nemško navezo, ki je imela pred nama veliko prednosti. Super smer, kot pove že ime, a jo je po mojem mnenju potrebno doživeti v celoti, torej zlesti tudi zgornji del, ki je malce zabeljen na koncu. Sestop ti pa res vzame štiri ure, pa čeprav izgleda tako blizu. Vreme se je ta dan že obrnilo in na momente je znalo kar krepko pihat, pa še megle so naju in okolico v vršnem delu odele v beli omot.
Kljub močnemu vetru nama tudi nasledji dan ni dal miru in preplezala sva še zelo lepo in vremenu primerno zapuščeno smer Chere Gully (II, 4, 350m) v Triangle du tacul (3970m), nato pa za las ujela še zadnjo gondolo, ki naju je popeljala iz prihajajoče fronte, ki je s seboj prinesla več kot pol metra novega snega.
Vikend nazaj (10.-11.3.) smo se mudili v Julijcih in Marko ter Andrej sta v hitrem dnevu opravila z Malim koritniškim medvedom v ostenju Loške stene. Sestopila sta kar v dolino Koritnice. Z Alenko pa sva se preganjali gor in dol po grapah Male mojstrovke.
Še prej (3.-4.3.) pa sem se z letos najbolj neustavljivim miksarjem Lukom mudila v Valle di Landro. Luka Krajnc je ponovno raztural, kot je bilo za pričakovat. Bilo je presenetljivo veliko ledu in pravzaprav prava zima. Za ogrevanje je NP preplezal Stille eringerung M8+. Nato pa mu je uspel najboljši vzpon na pogled, saj je preplezal smer Mix isch fix M10+. Naslednji dan je v tretjem poizkusu preplezal še La via e bella M11, kjer se mu je pri vsakem poskusu nekaj odlomilo. V drugem poizkusu pa je uspel še v smeri Fly in the wind M10, z izstopom po smeri Mix isch fix, ker original izstop ni bil možen. Sama sem imela v paci smer Fly in the wind z izstopno varianto v desno, a mi je uspelo vpeti vse, le štanta ne. Brutalno dolgi gibi zame, a bodo morali počakat na naslednjo sezono. Luka je s temi vzponi dodal še stopničko več k svoji letošnji neverjetni seriji. Od težkih miksov mu je tako za naslednjo sezono ostalo bore malo.
Na sliki Luka v akciji nekje v grebenu Cosmiques. |
