grmoclimb.net Living the Dream.

Zen

 Zadnja odprava

#2 Balkan tour 2014

Več novic iz odprave... 
 
 Zadnje v galeriji

Celotna galerija
Poletna skala

 
 Zadnja smer

Podrobneje
Vražja simfonija, Aniča kuk

 


Novice


The Game is (not) over ali kolumna o mix plezanju

Simbolika imena, vsaj po oceni ene izmed najtežjih mix smeri na svetu, je več kot pripravna za tale spis. Po plezanju te smeri si nisem mogel kaj, da ne bi strnil nekaj svojih misli in opažanj in jih posredoval tudi tistim, ki mix plezanje opazujejo bolj »od daleč« in imajo o njem podobno popačeno sliko, kot sem jo imel do pred kratkim tudi sam.

NOVO! Dodano polemiziranje iz Alpinističnih novic z odzivi, komentarji ter nadaljnimi razmišljanji.
 

Game over – igra je končana. Na kaj ciljam. Na eni strani  na to, kje se je znašlo sodobno športno mix plezanje v naravnih plezališčih. Na to, da je naravnega potenciala za najzahtevnejše tovrstne smeri izredno malo in da bo težje in še težje naravne linije izredno težko odkriti. Torej (težavnostni) razvoj te oblike mix plezanja je zelo omejen in igra se v tem smislu žal zaključuje. Najboljši mix plezalci so ta problem začutili že pred leti in odreagirali z uvajanjem plezanja brez ostrog, ki je nekoliko otežilo samo plezarijo. Očitno pa se zgornji problem odraža tudi v ocenjevanju smeri. Žal je M lestvica zelo »izkrivljena«. Morda zaradi pomanjkanja še težjega, zaradi pritiska medijske (sponzorske) pozornosti ali? Štiri zime nazaj, ko sem prvič plezal nekaj mix smeri težav do M8, sem bil poln spoštovanja dvoštevilčnih M ocen. S plezanjem smeri Game over (M13-) pa sem dokončno spoznal, da je razlika med M13- in M10 približno enaka kot med M8 in M7 in da sem visoke M ocene koval daleč previsoko med zvezde. Po mojem občutku  sem za smer z oceno M13- porabil približno toliko moči in spretnosti kot za kako 7c+ v skali (v skali plezam dobrih 15 let, mixe pa le 3 zime). Verjetno je tudi najboljšim mix plezalcem dokaj jasna prava podoba M lestvice, le redki pa jo želijo predstaviti tudi širši javnosti. Svetla izjema je legenda mix plezanja Will Gadd, njegov prispevek Mixed grades and Reality pa si lahko pogledate na http://www.gravsports.com/Gadfly%20Pages/gadfly20052.htm . Ocene pa niti slučajno niso vse in športno mix plezanje je pravi užitek in izredno zanimivo. Obenem je tudi odlična sprememba ter fitnes, tako za zagrizene alpiniste kot tudi športne plezalce.

Ne glede na zgoraj opisane pa menim, da igra nikakor ni končana! Tekmovalno ledno plezanje, ki je pravzaprav predvsem mix plezanje, doživlja pravi preporod. Tekmovalcev in tekmovanj je vse več, konstrukcije oziroma smeri niso več odvisne od obstoja ledu. Kvaliteta in težavnost tekmovanj raste in se lahko razvija še naprej v resen plezalni šport.

Tudi v naravi je za mix plezalce še ogromno izzivov. Že v »obleganih« Alpah, kaj šele v drugih gorstvih, je obilica prosto visečih sveč ali slapov ter skalnih sten pod njimi, ki še niso bile preplezane. Te smeri večinoma ne bodo premikale težavnostne lestvice mix plezanja vsekakor pa pomenijo dober »prvenstveno-osvajalni« alpinistični izziv, torej razvoj.

Največja perspektiva mix plezanja pa so zagotovo dolge kopno-ledno stene visokih gorstev, Alp predvsem pozimi. Tehnika mix plezanja omogoča zelo učinkovito plezanje skale v pogojih (temperaturi), ko je plezanje z golimi rokami nemogoče oziroma omejeno. Ob prenosu izkušenj in moči pridobljenih v mix plezališčih se v visokih stenah odpira še nešteto možnosti za nove oziroma še mnogo težje vzpone, kot so bili že opravljeni! Torej the game is not over.

by Andrej Grmovšek


Več o vzponu lahko najdete pod naslednjo novico, na povezavi  http://www.grmoclimb.net/?str=10&pid=64 in več slik na naslednji povezavi http://www.grmoclimb.net/?str=502&aid=18



kopirano iz strani: www.gore-ljudje.net

Alpinistične novice 06.03.07

Game is over


K pisanju teh pomislekov me je spodbudilo razmišljanje Andreja Grmovška o perspektivi kombiniranega plezanja, močno pa je sovpadlo tudi intenzivno doživeto plezanje na Škotskem, skupaj z vsemi pripadajočimi debatami. Nočem se zoperstavljati Grmotu saj je eden redkih, ki lahko in tudi bodo udejanjili to o čemer pišejo. In kljub temu, da si zelo dobro predstavljam poizkus Grmota in Lukeja v Sans Nomu, ki močno govori v prid Grmotovemu pisanju bi se malo obregnil ob mixarsko mantro kako bo tovrstno plezanje dvignilo kvaliteto plezanja v visokih gorah in kaj se bo vse počelo.

Ob velikem številu ljubiteljev športnega kombiniranega plezanja vzponov, ki jih omenja Grma praktično ni. Seveda tu izključujem smeri npr. v Taculu ali preplezane supertežke kombinirane smeri v gorah, ki so bile preplezane v odpravarskem slogu. Mislim na vzpone, kjer bi sposobnost plezanja športnih smeri z oceno M10 ali več bistveno pripomogla k hitrejšemu in enostavnejšemu plezanju velikih sten in s tem hitrejšemu razvoju alpinizma. Pa naj ne skočijo zdaj vsi po meni in kličejo: "Poglej Jasperja v No Siesti!" Ena ali dve lastovki še ne prineseta pomladi. Itak pa je Tomo smer soliral pred 20 leti in če se v teh dvajsetih letih ni dalo ob trikrat daljšem času plezanja izničit tiste tehnike potem ne moremo govoriti niti o pičlem razvoju alpinizma...

Steve House je v svojem članku v AAJ lepo namignil, da so govorice mixarejv o doprinosu športne kombinacije k hitrejšemu razvoju alpinizma bolj ali manj brez teže. To je argumentiral s preprostimi primeri, ki so sicer dobro znani. Leta 1984 je bila preplezana Katalonska smer v južni steni Anapurne, 1985 so preplezali zahodno steno G IV, leta 1991 sta Mark in Andrej preplezala Kanč. Vse torej v času pred pojavom modernega mixa. Kaj se pleza v visokih Himalajskih stenah danes? Nanga Parbat, slovenski vzponi v Himalaji in še kak francoski in angleški vzpon. Pomislite koliko akterjev teh vzponov se ukvarja s športnim kombiniranim plezanjem! Eden?

Ali se je v teh letih zgodil bistven napredek? Noup! Če bi hotel res komu stopiti na žulj bi rekel, da je kombinirano športno plezanje pripomoglo k počasnejšemu razvoju alpinizma glede na njegov razvoj v osemdesetih. Veliko plezalcev, ki so prej veliko plezali v gorah je enostavno našlo manj nevarno, udobnejšo, čeprav bolj atletsko aktivnost in se z njo zadovoljilo. Mislim, da bi za razvoj alpinizma v težnji po najtežji smeri na najvišjo goro, z najmanj opreme itd., še vedno bolj koristil obisk kake stare Bencetove smeri v severni steni Storžiča ali Begunjščice kot pa luknje pod Ljubeljem. Stara dobra alpinistična vplezanost je še vedno največji in nujno potreben atribut za dober alpinistični vzpon.

Bojim se, da je večina sedanjih pristašev športnega kombiniranega plezanja preveč razvajena s svedrovci, da bi lahko preplezala težko kombinirano smer v gorah s klasičnim varovanjem, enostavno, hitro, na pogled zato ker dajejo prednost težavam pred zgoraj omenjeno vplezanostjo in domačnostjo z gorami. Bogokletna izjava? "Show me and I´ll belive", je rekel že Steve House!

Dobronamerne replike so zelo dobrodošle! Srečno!

Besedilo: Tomaž Jakofčič

 

 

Dodano: 06.03.2007 13:48

Pripomba: Alpinistične novice 06.03.07

Malo polemiziranja in različnih pogledov vedno pripomore k širšem in objektivnejšem vpogledu v bistvo. Z Jaketom se v marsičem strinjam, vendar pa je stvar predstavil zelo enostransko. Moje razmišljanje, ki je očitno vzpodbudilo njegov prispevek, ni bilo napisano v smislu: športno mix plezanje bo dvignilo kvaliteto »alpinizma«, ampak bolj v smeri, da ima mix plezanje (kot oblika plezanja) perspektive razvoja predvsem (tudi) v visokih stenah. Pa naj bodo to bolj ali manj (s klini ali celo svedri) opremljene smeri ali pa » bolj clean alpinistični« vzponi. Tovrstnih skalnih smeri je v visokih stenah »na tone«, mixarskih pa bistveno manj.
Vsekakor je res, da za prenos plezalnih sposobnosti iz mix plezališča (pa tudi skalnega) v dolge in visoke stene potrebuješ še ogromno drugih spretnosti in izkušenj. Dejstvo je tudi, da je takih športnih mixarjev (tudi skalnih plezalcev), ki bodo zmogli in hoteli prenesti plezalno pripravljenost v tovrstne stene bore malo (težko je biti »dober« na različnih področjih). In čeprav nisem bil na nobenem osemtisočaku ne verjamem, da ti tam gori lahko bistveno koristi perfektna plezalna pripravljenost (verjetno me ravno zato tja niti ne vleče).
Nikakor pa si »pravi alpinisti« (kdo sploh je pravi alpinist? *) ne smejo zatiskati oči. Z dobro plezalno pripravljenostjo gre predvsem v strmih, težavnih dolgih stenah bistveno hitreje, lažje in »boljše«, pa naj gre za skalo, mix ali led. Jaka je pozabil omeniti, da npr. brez njegove dobre plezalne pripravljenosti (iz skalnih plezališč itd.) nikakor ne bi preplezal škotskih in dolomitskih 9, pa tudi v kaki steni šesttisočaka bi bil bistveno počasnejši. Tudi sam imam podobne izkušnje in prepričan sem, da mi špotnoplezalni skalni in mix vzponi krepko pomagajo dvigovati meje mojih »bolj alpinističnih« vzponov.
Da zaključim, mislim, da kakršenkoli plezalni, pa tudi kondicijski in drugačen trening bolj ali manj pomaga »alpinistom« pri njihovih »bolj alpinističnih« vzponih (seveda pa igrajo v alpinizmu ogromno tudi izkušnje). Vsekakor bi večini »alpinistov« kvalitetno in količinsko intenzivnejši trening še kako koristil (tudi plezalni). Po drugi strani pa so mnoge oblike »alpinističnega treninga« samostojne športne discipline, pa naj bo to maraton, športno plezanje, športno mix plezanje, balvaniranje ali kaj drugega. Nihče nima nobene osnove, da na te panoge gleda slabšalno oziroma kot na manjvredne.

*Sam pravzaprav še vedno ne vem, kdo je »pravi alpinist«. Pogosto se iz pravega (vrhunskega) alpinizma izključuje vse različne »veje« tako, da na koncu pravzaprav sploh več ničesar ne ostane, oziroma ostane le paradna veja, ki jo zagovarja avtor izločanja. Morda pa je pravi (vrhunski) alpinizem lahko tudi vsaka od »vej«?

Andrej Grmovšek, plezalec

Andrej Grmovšek


Dodano: 06.03.2007 19:38

Pripomba: Alpinistične novice 06.03.07

Stilski izziv oz. kako se je kalilo jeklo!

Kako je dobro, da se je Jaka vsake toliko odpravi v domovino trad in mix plezanja, saj ga to vedno znova navdahne z razmišljanjem kaj je to pravo plezanje oz. kaj bi lahko bilo drugače- to je vsekakor zelo za pozdravit, saj tako malo razburka našo včasih že kar preveč utečeno sceno.
Najprej mogoče odgovor na to kaj za normalnega slovenskega alpinista pomeni alpinistični vzpon: po mojih izkušnjah štejejo za alpinistični vzpon tisti vzponi kjer je naklonina devetdeset stopinj ali manj, še boljše pa je, če imaš ob tem na rokah tudi rokavice in če je ob oceni zapisan vsaj kak A1. Če je ista smer preplezana prosto, postane ta vzpon frikarija (osebni vir Marko Lukić).
Iz Jakejevega članka bi lahko človek (napačno?) razbral, da dvigovanje mixarskega nivoja nima neposrednega vpliva na to kaj boš kasneje preplezal v hribih. Ton pisanja me je vrnil nazaj v sredino osemdesetih, ko so se podobne dileme pojavljale ob frikovskih vzponih v plezališčih in so ta pravi alpinisti zagovarjali stališče, da je važno kaj preplezaš potem v pravih hribih. Mislim, da je polpretekla zgodovina polna dokazov, da je odlična pripravljenost prispevala k vzponom ( v težavnostnem, hitrostnem smislu) o katerem so lahko takrat samo sanjali. Ampak ob tem smo samo pri najbolj očitnem znaku, velikokrat pa ob tem pozabimo, da so ti vzponi bili opravljenem v boljšem stilu in ravno stil je tisti, ki ( velja tudi za umetnostno drsanje) po mojem največ šteje in to vseprevečkrat radi pozabimo. Vzpon brez stila je zgolj napenjanje mišic.
Po mojem bežnem stiku z miksanjem lahko samo ugotovim, da prenos miksanja iz plezališč v velike stene, odpira neverjetne možnosti ravno pri premagovanju velikih sten in ob tem mi je samo žal, da nisem kakih 10 ali 15 let mlajši.
Prednosti so očitne: plezalec je lahek, saj nima nobene dodatne opreme oz. ima vse na sebi ( odpade preobuvanje in vlačenje dodatne opreme) in najboljše - vse vzpone opravi z rokavicami na rokah, kar mu zagotavlja pravi alpinistični vzpon v vseh pogledih, ob tem pa lahko pleza tudi globoko pod nulo, ko skalnjaki odpadejo. Seveda bo tudi za te vzpone moralo preteči nekaj časa, da bodo podobno kot je bilo pri frikanju, alpinisti začeli uporabljati to tehniko tudi v velikih stenah, ampak prepričan sem, da bo kdo iz mladega rodu, ki prihaja, to tudi storil. In ravno zaradi mladih, ki prihajajo se mi zdi pomembno povedati, da je potrebno imeti vizijo in prenesti odlično pripravljenost v velike stene- če si natreniran, obstaja vsaj možnost, da ti bo to tudi uspelo, če nisi, se to gotovo ne bo zgodilo. In še o vzponih, ki so bili opravljeni že pred desetimi in dvajsetimi leti in bodimo odkriti, v marsičem res še niso preseženi in gotovo predstavljajo mejnike v alpinizmu:
tisti, ki jih bo sprejel kot absolutna dejanja čez njih gotovo ne bo segel, samo tisti, ki vidi čez njih jih bo lahko presegel. In tu je velikokrat problem in prekletstvo naših mladih alpinistov, saj so jim predhodniki postavili letvico tako visoko, da se marsikdaj čez njo ne vidi in samo odlična pripravljenost in predvsem ideje jih lahko popeljejo dalje. In kolikor poznam mlado generacijo jim bo to gotovo uspelo.
Ali je res tako daleč od frikanja po ljubeljski luknji do Januja, ki so ga razvrednotili Rusi, kot se zdi na prvi pogled? Ali ni vedno nov pristop dvignil plezanja v povsem novo dimenzijo?
Ubiti nemogoče je lahko, narediti nemogoče veliko težje!
Lep pozdrav, Marko Lukić


Dodano: 06.03.2007 21:31

Pripomba: Alpinistične novice 06.03.07

V bistvu je res bedno, da se menimo takole po netu, ko bi se bilo lepše kje drugje. In ker smo se že nekajkrat sem točno vedel kaj bo Marko napisal. In s svojim pisanjem nisem hotel reči, da ne bo prišlo do prenosa težkega kombiniranega plezanja v visoke stene. Toliko pa že nisem staromoden in primer s športnim plezanjem čutim do neke mere tudi sam. Hotel sem samo reči, da človek, ki bo premaknil mejo spet korak višje ne bo prišel iz vrst mixarjev temeveč iz alpinističnih vrst. Bo pa moral imeti široko obzorje in s tem poznati tudi športno kombinirano plezanje, oditi tudi kdaj pod Ljubelj. Vsi namreč dobro vemo, da nas v "velikih" gorah (ja, katere pa so to?) še največkrat navije v glavo, včasih že predno roke poprimejo za skalo.

Srečno!

Tomaž Jakofčič


Dodano: 06.03.2007 21:59

Pripomba: Alpinistične novice 06.03.07

Eh Jaka jaz sem razumel tvoje pisanje bolj kot poziv ali izziv, da malo pokomentiramo kako vidimo stvari, saj je očitno, da se pri teh miksih vrtimo malo na mestu. Saj je itak dejstvo, da se teh stvari nekako skupaj zavedamo. Vsekakor ni bilo mišljeno osebno, je pa fajn, da je Grma malo napisal kako je s športnimi miksi. Pred leti, ko smo brali in poslušali o vseh M10 in M11 in ko so se pletle junaške zgodbe smo res imeli velike oči. Pomembno se mi zdi predvsem to, da je potreben prenos v velike stene- kaj je za koga veliko je pa seveda od nekdaj zelo relativno, se strinjam. Dejstvo pa je, da brez Ljubelja ipd. nekdo pač ne bo plezal M10 ali več v velikih stenah- se pa da. Tu je ravno razlika s skalnim plezanjem, kjer so težke smeri v apnencu že od Knezovih časov tam okoli devetke ( UIAA), saj je težko najti težjo smer kjer se še da nameščat naravno varovanje. Prednost miksanja je v tem, da se, da "pofrikat" marsikak tehničen detajl in si lahko tozadevno precej hitrejši. "Pofrikat" pa pišem namerno, saj je vprašanje ali lahko zatikanje oklov za skalne razčlembe imenujemo prosto plezanje- a to že presega okvir tega pisanja.
Vsekakor menim, da je dobro, da se malo krešejo mnenja saj se ponavadi potem tudi kaj izcimi.

Ja pa srečno!

Marko Lukić

 
 


just GrmO

2011-02-09
Triglav, impressive winter ascent

Luka Krajnc and Andrej Grmovsek carried out hard winter ascent up the North Face of Triglav (2864m) Sanjski Joža (VI/V,M7+, 1050m).
2010-09-20
How was it in Canada? WILD!

On the expedition to the Cirque of the Unclimbables Tanja and Andrej were fascinated by the sheer wilderness of Canadian North. They went trough real wilderness adventure with lot of good climbing, to much bush hiking and not enough scenic paddling!
2010-07-20
Via Sandro Pertini and Via Cattedrale

Luka Krajnc and Andrej Grmovšek finsihed short visit to the Dolomites with the first free ascent of Via Sandro Pertini, Cima Grande (7c, 250m) and free ascent of the magnificent Via Cattedrale (8a+ or 8a, 650m, 850m long), Marmolada.
2010-01-26
Perfect winter climbing conditions in Slovenian Alps

This winter brings almost unreal conditions to most of the Slovenian alpine walls and an increasing number of Slovenian alpinists found real climbing treasures in the hills!
2009-10-01
Are we afraid of sharks?

Famous and still unclimbed Meru Sharks Fin had turned away jet another climbing team. Beginners lessons for “old experts?” Silvo, Marko and Andrej.
2009-06-18
When everything goes well!

Andrej fight to the end ... and at the end did a one-day free ascent of route Donnafugata, 8a, 750m, Torre Trieste.
2009-05-29
Perfect Morocco

The expedition to Morocco was really great. We were enraptured with its diversity and hospitability of the local people. And especially with unbelievably amounts of reddish walls, one of the best limestone climbing cliffs we know!
2009-03-31
NO winter SIESTA

Amazing busy winter season for Andrej and Marko with some really good and well done routes around Alps like Illuminati and No Siesta! Great climbers on great routes and they don't have any siesta!

2008-09-07
Climbing in South Greenland

Really great climbing expedition, on which we found excelent rock, great weather, many long routes, good friends, beautiful nature and perfect timing.

2008-02-08
Free Mix Lines above Chamonix

Good winter season above Chamonix during which Andrej and Marko were looking for good and chalenging mix routes.


Show all news
Oblikovanje in izvedba: Branko Ivanek, 2005  © [grmoclimb.net] Tanja & Andrej Grmovšek, 2005 - 2017