Tri vikende zapored sva letos že preživela v stenah Paklenice in dežja si res nisva več želela, sploh pa ne čakanja na tekmo, za katero ni bilo jasno ali se bo glede na padavine sploh lahko izpeljala.
Pravzaprav hodiva ta zadnja leta toliko v Paklenico, da sva Arco čisto zapostavila. Andrej se je tako v Arcu znašel po desetih letih in jaz po šestih. Pa obema je tako všeč plezanje kratkih in dolgih smeri v okolici Arca, pa sama dolina tudi, saj ponuja množico možnosti kaj početi.

Plezala sva v najbolj plezanem trojčku Arca - Nagu, San Siro in Massone. Zgražala sva se nad zlizanostjo v lažjih smereh (do 6b) ki meji že na znanstveno fantastiko. Težje smeri so veliko bolj normalne in plezljive. Samo kaj ko se moraš nekje ogreti, se pa v teh zlizancijah ob stiskanju grifov, ki ti bežijo izpod prstov, le pregreješ.

En dan sva preživela v daljši smeri - stari klasiki nad mestecem Sarche. Preplezala sva smer Direttissima Loss (7a, 6a obl., 250m; Andrej NP, Tanja prosto do 6b) v steni Piccolo Dain. Raztežaji so kar presenetili po težavah, ki so bile kar malo višje kot je obetala skica. Smer poteka v steni, ki ponuja do 400m smeri bolj alpinističnega karakterja, pa tudi veliko modernih športnoplezalnih smeri do7c+. Zagotovo vredna obiska, saj ima čudovito okolico.

Nabavila sva nov plezalni vodniček za Arco (april 2006) na katerem te iz naslovnice k plezanju vabi naša Maja Vidmar. Po predlogu Jerya sva šla malo višje po dolini in res odkrila nezlizana plezališča, ki jih je v okolici Sarcha pravzaprav ogromno in še sam plezaš v njih (Camerette, Chitarra, Panoramica, Sarche, Nato,...).

Dan pavze sva preživela v okoliških hribih in se povzpela na 1800m visok vrh, katerega sva dosegla z gaženjem po več kot pol metra globokem snegu. Ima vsega v Arcu, samo iti je treba...Vsekakor sva se ponovno navdušila nad Arcom in že komaj čakava, da greva spet tja.