V soboto vreme sploh ni bilo tako slabo kot so obetali in po večerni napovedi je padla odločitev. Jutri greva pogledat v Ojstrico. V mraku naslednjega jutra sva s Tanjo  že rinila v breg na Klemenčo jamo. Pri koči pa je postalo jasno - stena Ojstrice je bila bolj črna kot bela, mokrota povsod. Pa sva si rekla:  »Morda pa se najde kaj suhega v Rjavičkem vrhu«. In sva prisopihala pod naslednjo steno, ki je bila v levem delu le vlažna z nekaj mokrimi mesti. Ko sva že pripravljala plezalno opremo sem se zagledal v lep steber v Škarjah – bil je takorekoč čisto suh. »Je tam kakšna uporabna smer?« In tako sva pol ure kasneje vstopila v tretjo steno, v Belega pajka, VIII, 250m, (Knez in co., 1990). Kot sva kasneje ugotavljala gre za eno najboljših (težjih) smeri nad Logarsko, odlična linija, lepa plezarija v dobri skali (razen prvega in zadnjega raztežaja), za Frančka presenetljivo dosti svedrovcev, pa vseeno resno. Smer spominja na plezanje v Marmoladi, še posebej najtežji raztežaj po luknjicah, ki si po mojem zasluži oceno VIII+. Med popoldansko ploho sva plezala v previsnem delu in se v sončku v dolino zadovoljno vrnila s prvo ponovitvijo. Prava škoda da celih 15 let nihče ne ponovi tako lepe smeri!

Skica + foto - klikni spodaj!