Novice

A spet v Cine?!

Neverjetno, a letos nama Tri Cine kar ne dajo miru. Tokrat se je Andrej spravil plezat z Markotom - Lukejom in sta dva dni preživela v Zahodni Cini. Jaz pa sem se po desetih letih ponovno navezala na štrik s Strmino, ki je bil eden mojih prvih učiteljev in sva ga šibala, ter v dveh dneh osvojila štiri Cine.   Z Borisom sva tako v soboto izpeljala moj načrt preplezati tri stranske vrhove v Cinah. Dan je bil bolj muhast, zjutraj sonce, potem megle in dež v okolici, ki je potemnil vse stene, nato spet sonce in megle, nato spet dež in elektrika. Dan sva začela s tukajšnjo največjo klasiko Preussovo počjo (V, 200m) v Miceni Cini, ki se je izkazala za lepšo kot sva pričakovala. Nato sva se po vrveh spustila pod steno in nadaljevala po Comiciju (VI-, 300m) na Punta di Frido. Super plezarija! Vmes sva sicer zašla v neki kruš, a je smer vseeno priporočljiva. Pod vrhom je začelo nekaj padat iz neba, a sva se vseeno odločila za nadaljevanje najinega prečenja. Sestopila sva na sedlo med Frido in Malo Cino in po res odlični smeri Innerkofler (IV+, 170m) nadaljevala na Malo Cino. Smer ponuja tako lepo plezanje, da vmes kar juckaš. Vmes se je nebo še malo zabasalo in vse naokoli je začelo grmet. Na grebenu, tik pod vrhom sem nato varovala Borisa, ko dobim občutek, da so pod mojo čelado zašli sršeni, tako mi je začelo cvrčat in lasje so se mi kar dvigovali. Sprva nisem pogruntala kaj bi to bilo. Ojoj, statična elektrika, kar nisem vedela kaj naj. Toliko zgodbic sem prebrala o tem, a v živo tega še nisem doživela. Grozljivka. Okoli mene so med mokrimi naloženemi skladi nato začele preskakovat iskrice, vse je cvrčalo. Vedno ko sem se približala klinu je bilo še samo slabše. Ko je Boris priplezal do mene, sva bila čez vrh in mimo železnega križa na njem tako hitro kot verjetno še nikoli. Groza, ko si popolnoma nemočen. Ko sva se spustila nižje nama je bilo lažje pri srcu. Ta dan sva tako preplezala kakšnih 700 metrov in opravila lepo število spustov. Super dan. Naslednje jutro so se deževni oblaki razkadili in z Borisom sva se podala v Veliko Cino, v slavnega Comicija (VII, 450m). Prvi težek raztežaj sem preplezala na pogled in bila zelo vesela, saj ta raztežaj velja za najtežjega, kljub temu da je ocenjen s VII-. Ker je bilo vreme ponovno bolj vprašljivo se v smeri nisva rabila ubadati z gnečo. Smer se je izkazala za veliko lepšo kot sem pričakovala da bo. Super prehodi čez navidezno gladko steno, čez plate in poči, kjer lahko čisto prav džemaš roke. V predzadnjem težkem raztežaju sem na detajlu zamučkala saj sem se zaplezala v pobeljene grife, ki pa niso bili pravi. In sem šla še enkrat in v drugo uspela. Zgornji del je bil pa kar moker, sploh kamin pred prečko. Nebo se je spet zabasalo in ko sva že sestopala ter pripravila prvi abzajl je začelo kapljat. Šla sva nazaj na krožno polico in počakala, da se je sodra izlila nato pa sestopila. Popolnoma izkoriščen vikend, kljub ne najboljšemu vremenu.   Oglejte si fotogalerijo ...