Kar nekaj tednov sva se odločala, kdaj se bova podala v Švico, saj vreme ni bilo najbolje, omejeni dnevi dopusta pa so tudi dragoceni.

Iz Dolomitov sva se čez Avstrijo podala v Grindelwand. Najina velika želja je bila namreč plezati v Eigerju, a ko sva prispela pod njega sva samo zijala. Stena oblečena v sneg vse do spodnjih trat in pa mraz, kot pozimi. Takoj nama je bilo jasno, da je polovica najine opreme pač šla na popotovanje. Andrej se je zažrl v goro najinih plezalnih skic in hitro sva imela nov načrt.

Najprej sva obiskala odlično in zelo priporočljivo 200m stenco Burg (2241m) z veličastnim pogledom na Eiger in okolico. V steni je veliko dobrih, prostoplezalno težkih in precej resnih smeri od dobro poznanih švicarskih mojstrov. Izbrala sva si smer Tintangl (7, obv.6+, 180m), ki je presenetila z zanimivim in dobrim plezanjem. Vsekakor super alternativa za slabše vreme v okolici.

Nato sva šla v sosednjo dolino, v apnenčaste vršace podobne Chamoniškim, nad Rosenlaui. Stene so bile od snega še precej mokre zato sva prvi dan plezala v skupini Engelhorn, v Kleine Simelistock (2384m). Preplezala sva smer Gagalfanger (7-, 380m), ki je velikokrat iskala težje prehode čez plate in ni bila preveč lepa.

Naslednji dan pa sva se podala v mogočno steno Klein Wellhorn (2701m) in preplezala največjo klasiko tega območja, smer Gletschersinfonie (7+, obv. 7, 600m). Zelo dolga športnoplezalna smer v alpskem ambientu, s težkimi prehodi v platah in previsih, ki te neverjetno popelje iz ene stene v drugo in na koncu pripelje na najbolj oddaljen vrh v grebenu. Razdalje med svedri so spoštljive, plate brez grifov, a izredno hrapava skala. Kljub temu, da se je tudi Andrej moral malo trudit, je bila to zanj lepa dolga tura, zame pa presneto fajterska in težka. Kar trije raztežaji so ocenjeni s 7+, trije s 7, eden s 7-, štirje s 6+, trije s 6 in dva s 6-. Ogromno težkega plezanja in na koncu dneva sem bila zelo zadovoljna, da mi je uspelo vse preplezat prosto. Za nameček sva zlezla na naložen vrh in opravila mnogo abzajlov iz tega težko dostopnega špica.

Nato je k sreči bil malo slabši dan in sva počivala. Eiger nama ni dal miru in zato sva se ponovno prestavila pod njega, z željo da greva vsaj v Ženevski steber. Zjutraj naju je čakala v nizke meglice ovita stena in neverjeten mraz. Ko so se le-te dvignile sva videla popolnoma zamočeno in črno steno. Nič ne bo. Hitro sva se odločila za dan plezanja v manj kot 100km oddaljenem Wendnu. In že je bila spet akcija.

V dobro poznanem Wendnu sva se spet z začudenjem ozrla v stene nekje zgoraj in v strm dostop do njih. Podala sva se v Gr. Wendenstock – Dom (~2700m), v smer Legacy (8+ Ao (9-), obv. 7+, 300m). V spodnjem delu so naju preganjali radovedni in poskočni gamsi, v srednjem delu pa so Andreju težave pokazale zobe. Sprva se mu je zataknilo v gladki in ostri skali, ocenjeni z 8+. Nagrunta kako in kaj ter zleze v drugo. Nato pride 9-, ki izgleda lažje kot se kasneje izkaže da je. Kljub trem poskusom ne uspe, ne tokrat. Kože na prstih tako rekoč ni več, prsti v plezalnikih tiščijo kot sam vrag in veliko dni težkega in neprekinjenega plezanja je za nama. Čez zelo ostro skalo in mestoma čez krušljive sklade sva nadaljevala proti vrhu smeri.

Vreme se je obnašalo zelo muhasto, najine roke so bile za v toplice in zato sva se podala v iskanje granita. Našla sva ga v skupini Goeschneralp, v prikupni dolinici, ki je zelo spominjala na Val Di Mello. Plezala sva v steni Sandbalm (~1800m) in prvi dan preplezala Bijou (8+/7, obv.6+, 200m), ki je imela detajl v strehi (Andrej NP, Tanja prosto do 7). Naslednji dan pa sva tik pred dežjem uspela preplezati bolj klasično linijo čez poči in šmudlaste mokre plate Cristallo (7,obv.6+, 300m).

Najino popotovanje sva ponovno zaokrožila v Dolomite, kjer sva se čudila nizko zasneženim flankam Tofane, pogledovala na mrzlo in deževno vreme v Selli in plezalni zaključek naredila v plezališču nad Cortino. Tako sva bila čez dober teden dni ponovno pod Cinami, v katere bo pravo veselje spet iti kaj pokukat.