Ker imamo v Mariboru zaradi Festivala Lent naporno nočno življenje sva se v Dolomite spravila šele v soboto zjutraj. Po gneči na cesti sva okoli poldneva le prispela pod stene. Ugotovila sva, da v Cortini prodajajo samo še poceni ameriško plezalno robo, a po evropskih cenah.
Ko plezava skupaj ima vsak en dan za svoje želje. Tako je bil prvi dan moj in odpravila sva se v Tofano di Rozes, v manj poznano smer Leviti- Via Gil Villeneuf (7, 500m). Odlična smer, ki je v novem nemškem vodničku ocenjena s sedmico, ki ji pravzaprav ne gre preveč oporekati. Naslednji dan sva nehote ostala pod Tofano, ker so bile zaradi kolesarske dirke zaprte vse ceste. Ta dan je bil brez glasnega brnenja motorjev, pravi blažen mir. Ker nama je zmanjkalo razpoložljivih skic, sva si na informativni tabli nagledala smer v četrtem stebru, za katero se je Andrej spomnil, da je nekje osme težavnostne stopnje. Smer La dansa del tapiro (7a+, 250m) sva uspešno našla in jo preplezala (Andrej prosto NP, Tanja kot druga 6cAo).
Sledil je premik proti Andrejevi plezalni želji, pod Tri Cine. Utaborila sva se med samimi Čehi in Slovaki na dobro znanem srednjem parkirišču. Precej zgodaj zjutraj sva v meglah hitela pod Veliko Cino. Andrej je poiskal vstop v smer Camillotto Pellesier - spominsko smer Mauro Minuzzo. Plezanje je bilo sprva zaradi megle precej drseče in v začetnih raztežajih težje kot so ocene, a je postajalo z višino vse boljše in zanimivejše. Preplezala sva prvih šest raztežajev, katere sem jaz pretehničarila. Sledili so zračni spusti pod steno in sklep, da se sem še vrneva. |
