Ta vikend pa je bil res tako odbit in noro dober, da ga morava deliti...
Že dolgo nazaj je bil na koledarju za daljši oddih označen podaljšan vikend, 8. do 10. februar. Tudi lokacija je bila določena v naprej, ne glede na to kakšno bo vreme ali družba. Doživljanje Dolomitov na smučeh je bil najin cilj. Začuda v Dolomitih še nisva kaj dosti smučala, zgolj neštetokrat plezala. 8.2., v naš kulturni praznik sva se zbudila v dolini pod Tremi Cinami, v mrzlo jutro. Ob 8h je termometer kazal neverjetnih -22°C! Nevede se je obetal dan poln preobratov in neverjetnih stvari. Posledice izredno mrzle noči sva začutila že pri zajtrku. Plinska bomba ni hotela delati, prav tako se je skujal akumulator in nato še cel avto. Nejeverno sva v popolnem, s soncem obsijanem dnevu, iskala rešitve. Da bi naju avto popeljal na želeno smučanje v Cortino ni pomagalo niti potiskanje avta po hribu navzdol, niti poskus vžiga z zunanjim akumulatorjem, niti vžig na kable,... Pomagal pa je klic avtoslužbe, kjer so takoj postavili diagnozo, da nama je zmrznil dizel. Neverjetno se je izkazalo za verjetno. Kot sva kasneje videla, nisva bila edina s tem problemom. Avtovleka je "na mrazu" služila, na veliko! Naučila sva se, da je potrebno pri takem minusu tankati v Avstriji, kjer jamčijo da je dizel ustrezen za -35°C. Avto je dan preživel na odtajanju, midva pa sva uletela v Inichen, na zaključek vojaških alpskih tekem, kjer so vojaki s smučmi in mitraljezi čez rame strumno korakali po mestu. Ne moreš verjet, kako "hudo" so gledali. V Cortini sva na večer naletela še na začetek 70% razprodaje in norijo, ki ji je sledila. Andrej si je izbral dve stvari, ki nista bili na razprodaji - čisto nova smučarska vodnička VersanteSud za Dolomite, eden za turno smuko, drugi za izven smučišč. Blaženost je bila zagotovljena, dan res noro odbit.
Ker so avto napumpali z mrzlimi steroidi sva soboto, 9.2., raziskovala smučišča nad Cortino. Iskala sva kje je dobro, kam se splača vrniti, kje so prehodi v žlebe,... Začela sva v centru Cortine, presmučala vse nad Cortino in se s smučarskim avtobusom pustila prepeljati pod 5 Torri. Nato proti Passo Giao in preko variant do prelaza Falzarego, kjer sva z gondolo nadaljevala na Lagazuoi ter se vrnila na 5 Torri. Vmes sva uspela odkljukati tri spuste iz Andrejeve nove pridobitve, vodnička "Freeride in Dolomiti", si nagledala nekaj dobrih stvari za naslednjič in se predvsem okužila "po še". Najbolj nora je bila zagotovo najina varianta "skozi" stolpe Cinque Torri, v dolino. Pozno popoldne, po 9 urnem "delovniku" sva se s smučarskim avtobusom odpeljala v Cortino. Andrej mi je že pred odhodom predlagal in obljubil, da se greva ta dan kopat v en hotel v Moos, zato sva hitela naprej. Ko sva v Inichenu zavila desno v ozko dolino proti Sextenu so bili to zame čisto novi kraji. Andrej je bil tukaj v okviru službenega projekta v jesenskem času in je bil čisto navdušen nad lepoto te doline. Ko sva prispela na kraj obljubljenega kopanja, v Berghotel, mi sprva ni bilo čisto nič jasno. Napovedano kopanje se je sprevrglo v presenečenje, saj naju je Andrej "povabil" v ta enkraten ter zelo ličen hotel. Popolno presenečenje! V okviru razvajanja je bilo kopanje, savnanje, odlična večerja,... V hotelu imajo pravo zbirko različnih upodobitev Treh Cin in starih fotografij. Še Luis Trenker je bil navdušenec nad družino Holzer, ki je lastnica te idile. Blaženost je bila zagotovljena, dan spet noro odbit. Avto parkiran v garaži.
Nedeljski dan se je začel s kopanjem in to kakšnim - za kuliso vse dolomitske špice, občudovane iz zunanjega bazena. Noro. Potem obilen zajtrk, kjer sva kljub temu, da sva imela načrtovano turo jedla kot dva norca, toliko dobrega je bilo. Potem pa v mrzlo dolino Fiscalina, kjer sva pričela najino turo. Glede na poznejši začetek nisva bila prepričana kam bova sploh uspela priti. Idilična dolina, polna ljudi a hkrati tako tiha. Koča na koncu doline je bila polna ljudi, a brez nabijajoče glasbe. Po premisleku se odločiva za levo varianto najine ture, mimo Zwolferja (Croda dei Toni). Idila se nadaljuje, sonce in nebo brez oblačka so stalnica tega dne. V ozki senčni dolinici pod Zwolfer je spet peklensko mrzlo. Temperature postanejo spet prijetne, ko se dvigneva na plato in nadaljujeva po planjavah proti Einserju (Cima Una) in najinemu cilju Oberbachernspitze (Croda Fiscalina). Vmes se nama odpre pogled na Tri Cine kot ga še nisva doživela. Dan je spet popoln, razgled neverjeten, vzdušje še bolj. Iz vrha nadaljujeva turo proti zahodu, po neki varianti, ki si jo je nagledal Andrej ter odsmučava po grapi v sosednjo dolino. Še en popoln dan zaključiva v dolini, pri -17°C. Lokalec nama pove, da je za noč napovedanih -27°C. Z vedenjem kakšne pripetije lahko to pomeni, se mu samo nasmehneva in odpeljeva proti domu. Na poti iz doline srečava še najino avtovleko, ki ima znova obilico dela. Še en noro odbit dan in v celoti izvedena krožna tura.
Kaj naj zapišem za konec?! Pojdite iskati svoje popolne dneve, ne sekirajte se preveč in pustite se presenetiti, vedno znova. Fotogalerija je na tej povezavi.
Andrej na vrhu Oberbachernspitze (Croda Fiscalina) s silhueto Treh Cin.
|
