Pravzaprav je ideja o zimskem plezanju v severni steni Matterhorna, natančneje v smeri Piola-Steiner, stara že nekaj let. V njej sva poskusila že pred 4 leti v navezi z Markom Lukićem, a naju je takrat iz stene pregnal hladen veter, predvsem pa prepočasen dostop (z nočnim zgubljanjem) in počasno plezanje po črnih lediščih, pa še strašljiv stik s krušasto steno Zemutovega nosu. Po tej izkušnji mi je bilo jasno, da poleg ostalega za to turo rabiš perfektno vreme - toplo in brez vetra in prav takšna je bila napoved za začetek letošnjega marca. Izziv mi ni dal miru in tako sva s Crnim znova dostopala pod smer. Tokrat je šlo vse hitreje, razmere v spodnjem delu so bile boljše, vendar se je že takoj pokazalo, da bo tura za najino navezo malce prevelik zalogaj. Po preplezanem prvem raztežaju groznega kruša, brez prave možnosti solidnega varovališča, mi je bilo jasno, da bo bolj pametno kot z glavo skozi steno, pravočasno pobegniti na varno! A vrh naju je vseeno preveč privlačil, tako da sva po prvem bivaku prek zlizanih plošč zaprečila na Zemutov raz. In po njem do vrha! A ne preveč hitro, višina in kopne nagnjene plate zahodnega ostenja so naredili svoje in še drug bivak pod vrhom nama ni ušel. Na koncu nama je cela tura z dostopom in sestopom vzela polnih pet dni - pravzaprav prav ornk tura. Ob idealnem vremenu prav odlično alpsko zimsko doživetje. Fotografije povedo več kot zgodba... povezava do njih. |
