Udarno se je začelo že kar prvi plezalni dan tabora, v soboto 3.7., ko smo se kljub ne povsem perfektni napovedi kar vse naveze zapodile v kraljico Dolomitov. Če so nekoliko manj izkušeni preudarno spoznavali to zares ogromno in zahtevno steno, so tisti najbolj našpičeni že kar za začetek zastavili »na polno«! Miha Triler in Bojan Hribernik ter Tadej Založnik in Jan Podgornik so preplezali »klasiko« Don Quixote, VI, 650m, D+, udarna ženska naveza Maja Lobnik in Maja Apat pa je suvereno opravila z zahtevnejšo »klasično« kombinacijo Vinatzer - Messner, VI+, 830m, TD. Eno najbolj slavnih smeri stene Tempi Moderni, VII+/VIII-, 830m, ED-, sta v 15 urah preplezala Matjaž Dušič in Karel Završnik. Prvi (in najtežji) raztežaj, včasih ocenjen z oceno VII+ (ali pa moderno 7a) ju je žal pričakal neogreta – in seznanil z načinom podocenjevanja težavnosti v številnih smereh v Marmoladi! Tanja in Andrej Grmovšek sva ta dan zastavila malce bolj »nadzorniško«, a vseeno vmes uživala v zares lepi smeri Excalibur, VIII+, 300m, ED+.
Tudi Luka Lindič in David Debeljak sta v celoti izkoristila dolg (svetel) dan - v smeri Fortuna, VIII-, 920m, EX. Gre za eno bolj konstantnih, zahtevnih in resnih smeri v steni o kateri prostoplezalna ocena VIII- ne pove tako rekoč nič. Ob nekoliko mokrih zgornjih platah in bližajoči se noči sta se fanta odločila za lažji in hitrejši izstop po Avstrijski varianti, a vseeno opravila odličen vzpon! Menda najbolj pa sta se »nafajtala« Luka Krajnc in Matic Obid v še eni od bolj konstantnih in zahtevnih smeri stene, v smeri Irreale, VIII+, 920m, ED+. Pa ne v po oceni najtežjih dveh raztežajih mimo velikih streh v drugi polovici smeri. Pač pa v izstopnih kaminih, ki so ju tik pod vrhom stene pričakali v zaledenelem in mokrem »sranju« in zadržali za dobre štiri ure. Izstopila sta že v temi in po dobrih 18 urah plezanja meda zares srečna prebivakirala v neudobnem zavetju zgornje postaje gondole. Če seštejem dolžino, težavnost in čas plezanja (ki kar nekaj pove o resnosti opisanih smeri) in prištejem še bližnje popoldanske nevihte, ki so dodobra namočile sosednje hribe (naše mladce pa na srečo samo zavile v neprijetne megle) je seštevek vsekakor: alpska preizkušnja opravljena z odliko!
Po napornem plezalnem dnevu smo si vsi vzeli dan oddiha (no eni so jutro izrabili še za sestop). Ker je tudi naslednji dan obetal nestanovitno vreme smo se odločili za plezanje v bližnjih krajših stenah Selle – natančneje ostenjih Meisules dia Biesces, ki ponujajo sicer krajše, a zares resne, lepe smeri, v katerih komajda najdeš kakšno fiksno varovanje. Tako je za plezanje poleg dobre iznajdljivosti pri urejanju premičnega varovanja potrebna tudi dobra »psiha« in občutek za linijo (isto velja tudi za večino »neklasik« v Marmoladi). Tokrat so se morali »našpičiti« tudi tisti, ki so ob zmernejših težavah sicer bolj navajeni vpenjati kline. Tako smo v ponedeljek 5.7. v ostenjih Meisules dia Biesces preplezali: Brunsin, 200 m, VI+, Maja Lobnik in Maja Apat; L'Alfa e l'Omega, VIII+/IX-, 200m in Geo, VII, 200m, Luka Lindič in David Debeljak; Ega Bruanda, IX-, 150m, Luka Krajnc in Matic Obid; Enes da mond & Plitschka, VII+, 200m, Matjaž Dušič in Karel Završnik; Der Tod und das Medchen, VII+, 220m, Tanja in Andrej Grmovšek; Geo, VII, 200m, Miha Triler in Bojan Hribernik, Varianto smeri Weg der verloren Frauen, okoli VII-, Tadej Založnik in Jan Podgornik. Po številnih »runoutih« so ob koncu dneva »učke« marsikomu zmagoslavno sijale in vsi smo si bili edini: kratko a sladko!
Ker je vreme obetalo zares lepo sredo, smo torek porabili za počitek in dostop pod steno Marmolade, dve navezi pa sta se odločili za ponovno plezanje v Selli. V sredo 7.7. smo v Marmoladi plezali: Don Quixote, VI, 650m, D+, Maja Lobnik in Maja Apat, Schwabenschwanz, VI, 800m, TD-, Tadej Založnik in Bojan Hribernik, Excalibur, VIII+, 450m, ED+, Luka Krajnc in Matic Obid, La Mamma, VIII, 500m, ED-, Tanja in Andrej Grmovšek, Piacevole, VIII, 500m, ED, Luka Lindič in David Debeljak. V Selli v Meisules dia Biesces sta Matjaž Dušič in Karel Završnik preplezala Brunsin, VI+, 200 m, v Piz Ciavazes pa Jan Podgornik in Miha Triler Abram Kante, VII-, 350m. Za zaključek. Tabor se je ujel z lepim vremenom in vzdušje je bilo zares prijetno. Preplezali smo ogromno metrov in prav vsi udeleženci so bili mnenja, da so pridobili mnogo novih izkušenj. Tabor je pripomogel k izmenjavi in primerjavi znanj ter sposobnosti in obenem mladim alpinistom »odprl« oči v smer zahtevnega prostega alpskega plezanja! Vsi udeleženci smo mnenja, da mora tudi poletni alpinistični tabor KA postati tradicionalni vsakoletni tabor! In ne nazadnje - preplezanih je bilo kar nekaj zares zahtevnih smeri – prav vsak pa se je trudil po svojih zmožnostih - torej še enkrat čestitke vsem udeležencem! |
