Namesto na klasične prenatrpane destinacije v osapski dolini sva kreativno iskala alternativne rešitve preživljanja vikendov v skali. Tako sva bila skoraj vedno edina v plezališčih. Skalne dogodivščine letošnjega leta so se začele, ko sva se z avtom iztirila iz ledenega snežnega klanca v Zagorju. Obisk Ravne gore nama je zaradi tega pripetljaja, kjer so naju na koncu reševali prijazni domačini dala vetra. Skala pa je bila kljub okoliškemu snegu konec februarja suha in dobra za plezanje.

Nato sva si pri Markotu in Alenki sposodila vse njihove plezalne vodničke za Avstrijo, kupila še kakšnega zraven in vikend vandranje na sever se je začelo. Odkrila sva, da imamo zgolj dve uri vstran od Maribora vrhunsko plezališče Adlitzgraben, za katerega nama sploh ni jasno, zakaj ga nismo obiskali že kdaj prej. Nabavila sva 80m vrv, ki je nuja v številnih tamkajšnih smereh. Carsko, ko kar plezaš in plezaš! Nekatere smeri so navrtane na čisto spodobne razdalje, tako da moraš včasih ohraniti mirno glavo in samo iti.

V Avstrijo sva se nato pridno vračala in hkrati širila poznavanje okolice. "Odkrila" sva še eno dobro področje - dolino Hollental, kjer prevladujejo dolge smeri, do 400m. Edina smer, ki sva jo preplezala  Herrgottslota (8+, 170m) nama je dala vetra, saj je večina avstrijskih ocen takih, ta pravih!

Vmes sva se nekajkrat mudila tudi v Istri, odkrivala sva stene okoli Medveje in Kompanja. Enkrat sva celo združila dan plezanja z dnevom odlične turne smuke na Snežniku in preprosto uživala.

Udeležila sva se plezalnega vikenda v Vipavi, ki je bil iz strani organizatorjev ponovno odlično pripravljen! A žal je bila prisotnost plezalcev in alpinistov regijsko dokaj enostranska. Zabavna je bila tekma z gajbami, kjer se ti ni niti slučajno sanjalo kako bo.