In plezali smo tudi tokrat dobro, Andrej ponovno zelo dobro!

V družbi z Alenko in Markom smo se v soboto, 25. julija vsi štirje čudili zimsko oblečenim stenam s svežim snegom ter še bolj zimskim temperaturam! Ker upanje umre zadnje, smo kar nekaj ur v orkanskem vetru hodili od stene do stene in iskali primerno smer ter bolj prijazne pogoje. A jih ta dan nismo našli. Z malo slabe vesti smo se odpravili nazaj v kočo Torino, ki nas je gostila naslednje dve noči in šele zvečer ugotovili kako premraženi smo v resnici. Še k sreči, da nismo rinili plezat!

Naslednji dan so se temperature drastično spremenile, na bolje. Poletje se je vrnilo, sneg se je veselo topil iz vseh polic in poličk, črni mokri "štrajfni" so čez dan izgubljali na svoji moči. Marko in Alenka sta se podala v Grand Capucin, midva z Andrejem pa v Trident du Tacul, v Andrejevo dolgoletno željo, smer Les intouchables (7c+, 250m).

Že prvi raztežaj je postregel z atraktivno previsnostjo in vlažnimi pokami. Takoj v začetku je počila tudi zajlica na prepotrebni "dvojkici", ki bi naj bila ključna v najtežjem raztežaju. Zelo hitro sva tudi ugotovila, da bova doma puščene rokavičke za poči še precej pogrešala. V spodnjem delu smeri je bilo malce smotano zadeti prave poči ter linijo, ki so si jo zamislili prvoplezalci. Ob vse višjih temperaturah in v dnevu brez oblačka sva nadaljevala proti najtežjemu raztežaju, ki se bohoti tik ob kot britev ostrem razu.

Andrej ima redkokdaj tremo pred kakšnim raztežajem, a pred tem jo je imel, naj si je priznal ali ne. V najtežjem raztežaju so pred nekaj leti odstranili vse sverdovce, tako da gre danes za res odličen preizkusni raztežaj v plezanju poči, kjer je potrebno sprotno nameščati varovanje. In Andrej ga je odpravil z odliko, na pogled! Čeprav po njegovem mnenju ocena raztežaja ob solidnem znanju plezanja poči nikakor ne vzdrži, je bilo olajšanje na koncu 25m "jamarske" borbe v redkem zraku vseeno veliko.  Juckanju ob nenadejanem uspehu sta sledila še dva raztežaja do vršne ploščadi in poležavanje na eni najvišjih "plaž", z odličnim pogledom v dogajanje Capucina.

Naslednji dan smo bili vsi precej polomljeni in z nekaj na novo odkritimi mišicami, Andrej pa še s tako zabuhlimi in otečenimi rokami (zaradi gvozdenja dlani v poči), da smo se vsi malce ustrašili zanj. Ta dan smo plezali v stenah Pointe Adolphe Rey. Midva sva se malce namučila v zelo pestri in nič kaj lahki smeri Police des glaciers (6c+, 250m; Andrej NP, Tanja 6c Ao).

Še en lep in dobro izkoriščen vikend, v objemu gora in sten.