Kljub muhastemu vremenu nama za vikende, ki jih imava na razpolago nekako uspeva ujeti primerno vreme za plezanje v gorah.

Zagotovo ne bi bilo tega zapisa, če se nama tudi tokrat ne bi vse odvilo kot v sanjah, meglenih sanjah.

Želja za najin vikend so bile strme in bolj odročne stene južnih Dolomitov, ki smo jih do sedaj zaradi večje oddaljenosti od Maribora malce zapostavljali. Ko naju v nedeljo ob 3.00 ura vrže iz spanca se razveseliva zvezd in lune na nebu. Najina stena, Saas Maor se mogočno bohoti nekje v luninem siju. Super dan bo, si rečeva in zakorakava v temo. Po poti tečejo potoki vode, zemlja je prepita, iz skale ob poti kar curlja, midva pa sva vsa polna zaupanja v celodnevno plezanje.

Ni nama čisto jasno kaj skriva najin tokratni cilj, smer Masada. Z dnevom in približevanju steni nama postaja vse bolj jasno, da je Masada in vsa spodnja stena Saas Maorja popolnoma mokra. Kaj mokra, prepojena, črna, odbijajoča. Ugotoviva, da tole pa ne bi bilo pametno preveč tiščat, sploh ne v plate, z bolj marginalnim varovanjem. Pamet prevlada nad željo. Stena že počaka.

Potem ob prvih sončnih žarkih gruntava kaj naj. Ali naj popolnoma spremeniva lokacijo ali naj ostaneva kjer sva ter greva na kondicijsko turo. Prevlada kondicijska tura z možnostjo vpogleda v steno nad polico in v smer Biasin. V glavnem, ne predava se še takoj. Ko sopihava po sila izpostavljeni poti proti sedlu greva mimo spominske table za Biasina, z datumom 3.8.1964.

Seveda na sedlu ne moreva zgolj nadaljevati najine kondicijske ture. Odločiva se, da greva vsaj poskusit plezat. In tako greva. Skico smeri Scalet-Biasin k sreči imava in ob hitrem pogledu nanjo se razveselim, da je to ja stara klasika z raztežaji zame, okoli zgornje 6. stopnje, nekaj raztežajev s pripisom A1. Andrej me opozori, da je nekje videl malce drugačne ocene. A ker nimava veliko na izbiro in če hočeva plezat, je to, to.

Z dnevom se začnejo okoli naju poditi megle, ki naju nato ovijejo in cel dan ne izpustijo. Zaradi velike vlage v zraku in megle je bila vrv popolnoma mokra! Prva tretjina v smeri Scalet-Biasin (600m, VI+ A1 oz. IX-) je bila neverjetno dobra! Druga tretjina smeri je bila neverjetno krušljiva in skoraj strašljiva, predvsem zato ker sva nekajkrat vzela bolj navpično linijo (a to sva ugotovila šele doma). Tretja tretjina smeri je bila veliko težja kot sva pričakovala. Andrej se je spet presenetil, saj je celotno smer uspel preplezati na pogled, tudi najtežji Manolotov legendarni raztežaj iz leta 1982, ocenjen z IX-! Jaz pa itak vem, da je sila dober, a mi je kljub temu srce krepko bilo v najtežjem raztežaju, ko je spet šlo na nož.

Na vrhu naju je čakal dolg sestop - več kot 3 ure in več kot 1600m spusta do avta. Preplezala sva grande smer, res mogočno steno in imela še en dober velik dan. Na koncu dneva sva se oba strinjala, da izražava vso spoštovanje prvima plezalcema, ki sta smer preplezala v 28 urah efektivnega plezanja, v treh dneh (1.-3.8.) in to leta 1964. Moja slutnja se je uresničila, spominska tabla je bila namenjena enemu izmed prvopristopnikov, ki se je (prav ironično) ubil na sestopu. Njegov nadarjen soplezalec Scalet je po tej nesreči in veliki turi prenehal plezat.