MADAGASKAR 1998

Avtor članka: Andrej Grmovšek (utrinki iz plezalnega dnevnika) objavljeno v Grifu

SALAMA VAZAHA- POZDRAVLJENI BELCI

»Nekoč sva imela z Urbanom Golobom plezalno debato in sanjarila o stenah in plezalnih ciljih. Takrat mi je Urban izdal svojo skrivnost. Neka stena na Madagaskarju, 800 metrov, «ful zid«, granit. Menda je tam plezal le slavni Kurt Albert in v neki italijanski reviji objavil fotografijo. Kje pa natančno stena je in kako se do nje pride, bo treba še ugotoviti!
Prav o takih stenah sem sanjal že od začetka svojega plezanja. Odročnih, kjer še ni plezal nihče ali pa le redki, pa visokih in morda z ugodnimi pogoji za prosto plezanje. To, da je do njih težko priti daje plezalni avanturi še dodaten čar! Morda pa le ni res, da sem se rodil prepozno, da sem čase ko so na Zemlji še obstajale take stene zamudil za nekaj desetletji?
Počasi sva z Urbanom zbrala o steni vse več informacij. Izziv neraziskanega naju je premamil. Za idejo se je potem ogrel še Andrej Sotelšek - Drejko, Urban pa je vse bolj ugotavljal, da mu čas ne bo dopuščal afriške avanture.
Septembra 1998 sva se s Drejkom končno odpravila na Madagaskar. O stenah nisva uspela izvedeti kaj dosti, niti to ne kje se točno nahajajo, vse to pa je avanturo le še podžgalo!«

Odklop
»Po celodnevnem trudu nama je končno uspelo dobiti voznika, ki naju je pripravljen peljati v hribe. Sicer ni videti, da bi njegov zarjaveli Peguot 504 imel pogon na vsa štiri kolesa, ki je menda za cesto v hribe obvezen, a menda že sam ve kam se podaja. Za vsak slučaj mu v naprej plačava le del cene prevoza, ostalo bo dobil na cilju, če tja seveda sploh pridemo. Po kakem kilometru se nam brez povabila pridruži črnec, ki nas bo vodil po cesti, saj voznik še nikoli ni vozil tja. Pičimo ga kot zmešani, voznik skozi vasi roke sploh ne spusti iz hupe, pešci pa v zadnjem hipu skačejo izpred avta. Potem skrenemo iz asfalta. Cesta postaja slabša in slabša, mostovi preko potokov so predpotopni, leseni ali pa jih sploh ni. Sonce zahaja in pokrajina žari v rdeči barvi. Po 3 urah rukanja smo v vasici kjer se konča cesta, v vasici »na koncu sveta«. V soju žarometov se v hipu zbere cela vas. Kakih 50 črncev naju obstopi in opazuje kako vlečeva svojo prtljago iz avta. Šele ko se avto odpelje, se zaveva kam sva pravzaprav prišla. V naju je uprtih vsaj sto radovednih oči, midva pa sva zgubljena nekje sredi črne Afrike, daleč od civilizacije. En drugega tolaživa z dopovedovanjem, da so domačini menda prijazni in da bo že vse v redu. Hitro si postaviva šotor, da se lahko skrijeva pred radovednimi črnuhi.
Zjutraj se prebudiva v obljubljeni deželi! Afriška vasica, rdeče hišice, črni otroci. In v ozadju stene. Visoke stene, nizke stene, balvančki. Granit. Odklop! Ali je to resničnost ali so to sanje? Menda so sanje, ki se uresničujejo!«

Plezanje
Že tretji dan plezava v steni Donda. Visiva v dveh svedrovcih, 300 metrov nad tlemi. Nad nama je ogromen obok. Do sedaj sva še vedno nekako našla prehode preko stene, streha in previs nad nama pa naju spravljata v dvome. Gledava in iščeva razčlembe, ki bi omogočale plezanje naprej. Podam se v boj! Po petih metrih plezanja v levo opazim v previsu nad sabo majhno drobljivo lusko. Nanjo zataknem krempeljc in se obesim vanj. Previdno začnem tolči luknjo za svedrovec. Če bi se luska odlomila, bi zanihal daleč v kot in udaril ob steno. O tem raje sploh ne razmišljam. Ko je sveder v steni, spet lažje zadiham. Poskusim plezati naprej. Naredim nekaj težkih gibov po kot nož ostrih luskah in: "jeeess", najtežje je za mano. Uspelo mi je! Plezam naprej po poči in se kar tresem od napora, ki ga je terjal previs. Dobrih trideset metrov višje uredim varovališče in varujem Drejka, ki pleza za mano.
Takrat se spet zavem, da visim v gladki granitni steni, nekje sredi divjega Madagaskarja, sredi nenavadnega "velikega rdečega otoka", kot ga tudi imenujejo. Pod mano je široka dolina po kateri leno vijuga rjava reka. Le v zgornjem delu doline se v širokih kaskadah peni preko stometrske skalne stopnje. Dolina je porasla s suho rjavo travo, le tu in tam izstopajo zelena riževa polja, ki so skrbno namakana. Gozda ni, le tu in tam ob potočkih rastejo posamezna drevesa. Opazujem vasico pod steno, kjer imava postavljen šotor. Majhne, rdeče, s slamo krite hiše domačinov so le drobne pike. Spomnim se, kako so naju domačini začudeno gledali, ko sva pred kakšnim tednom prišla v vas. Nihče od njih ni znal govoriti kakega tujega jezika. Po kakšni uri kriljenja z rokami in potem, ko sva še z "desetakom" podkupila poglavarja, pa smo le prišli do zaključka, da se lahko utaboriva poleg vasi, tik ob svinjaku.
Iz sanjarjenja me prebudi Drejko, ki pripleza do mene. Stena postaja vse manj strma in hitreje napredujeva. Pozno popoldne končno doseževa vrh. Oba kričiva od sreče. Premagala sva 400 metrov navpične in previsne, še deviške stene, ki je do sedaj ni preplezal še nihče. Izpolnila sva svoje načrte, uresničila svoje želje, najine sanje so postale resničnost. Srečna sva! Plezanje v visokih in odročnih stenah tega otoka je res enkratno. Neverjetno je, da plezalci tega področja niso odkrili že prej in da sva tako lahko ena izmed pionirjev plezanja v teh hribih.

Vižaka

Dan potem, ko sva se vrnila iz stene Donda naju domačini že ob šestih zjutraj kličejo iz šotora: "Salama vazaha, salama! (pozdravljena belca, pozdravljena!)" Ne morejo se načuditi, da še spiva. Tri dni zapored sva jo ob takem času že mahala pod steno, danes pa nič. Včerajšnji spust preko stene nama je pobral še zadnje moči. Domačinom namesto jutranje telovadbe razloživa, da bova danes počivala, da bova imela "vizako". Čudijo se in sprašujejo: "Vazaha vizaka?"
"Vizaka" je eden pomembnih elementov malgaškega načina življenja. Sami svojo življenjsko filozofijo označujejo z besedicama "mora - mora". Ti pomenita nekako: "vedno v miru, počasi, potrpežljivo; ni razloga, da se jeziš, saj ti to tako ali tako ne bo pomagalo, ni razloga, da se ti mudi, saj zaradi tega ne boš bolj srečen, tvoja duša pa bo tako ali tako živela tudi po telesni smrti!" In prav ta "mora - mora" nama počasi leze pod kožo. Tako sploh ne trzneva, ko nama škrbasta babnica že petič pljune čez lonec, iz katerega s skupno žlico zajemava riž. Najin zajtrk je obred, pri katerem se zbere vsa vas in včasih tako silijo k ognjišču in šotoru, da si morava svoj prostor prav izboriti. Iz oči jim sije otroška radovednost, ne morejo se načuditi čokoladi v rižu ali palačinkam. Sami jedo večinoma maniok (gomolj, ki spominja na krompir ali kostanj in uspeva v tropih), le za praznike pa jedo meso in riž. Riž goje le za prodajo, prav tako tudi zebuje (indijska goveda), ki so hkrati njihov statusni simbol. Sol komajda poznajo, ko jim ponudiš bonbone se jim kar smeje. Zaradi enolične prehrane in zaradi bakterij v vodi imajo otroci napihnjene trebuščke, da jih je kar hudo gledati.
Madagaskar je na splošno slabo razvita država. Vendar pa obstajajo med posameznimi pokrajinami, predvsem pa med mestom in podeželjem velike razlike. Medtem ko so hribovske vasi in predeli na zahodni, sušni strani otoka nerazviti pa v največjih mestih lahko vidiš najnovejše dosežke zahodne tehnologije - avtomobile, računalnike in mobilne telefone.

Jeseni 1998 sva na Madagaskarju plezala Andrej Sotelšek (Posavski AK) in Andrej Grmovšek (MAMUT, AAO Kozjak). Obiskala sva gorovje Andingitra, ki leži 100 kilometrov južno od mesta Finarantsoa. Gorovje se dviga nad osrednjim platojem do 2600 metrov nadmorske višine. V tem pogorju se nahaja veliko sten, zanimivih predvsem za prosto plezanje. Šele po letu 1996 je bilo tukaj preplezanih nekaj smeri. Večina smeri poteka po odlično razčlenjenih granitnih ploščah saj so poči zelo redke in še te so zaraščene. Zadovoljivo varovanje je možno le ob uporabi svedrovcev.
Pod stene sva prišla 13.9. in najprej ponovila smeri Ebola (6c, 250m) in Out of Africa (7a, 650m), ki so ju preplezali Francozi. Čez nekaj dni sva se podala še v najvišjo steno masiva, steno Tsaranoro, čez katero je bila do takrat preplezana le smer Gondwanaland. Ključ 800 m dolge smeri je zadnji 19 raztežaj z oceno 7b+. Ostali raztežaji pa so ocenjeni: 6c, 6b, 6b+, 7a, 7b, 7a+, 6c+, 6c, 6c, 7a, 7b, 7a+, 7a+, 7a, 6c, 7a+, 6c+, 6b+, 7b+. Smer sva prosto preplezala v dveh dnevih, z bivakom sredi stene.
Po uspešnem uvodu sva se preselila v sosednjo dolino in v štirih dneh preplezala in opremila prvenstveno smer čez še nepreplezano 400 m visoko steno Donde. Smer poteka po edini logični liniji, katera omogoča tudi nekaj klasičnega varovanja. S svedrovci sva opremila vsa varovališča, še 13 pa sva jih zavrtala za varovanje v raztežajih. Preostalo varovanje sva uredila z vrvnimi zankami, frendi in zatiči.
Smer se ponaša z dolgimi »runouti«, s slabim varovanjem, zahtevno orientacijo, pa tudi z izjemnimi prehodi v ploščah in nekaj plezarije po počeh. Smer sva na koncu preplezala še prosto. Ocen 9 raztežajev dolge smeri pa so: 7b/b+, 6c+, 6a+, 6a+, 7a, 7b+, 6b, 6a, 4c, 3. Smer sva poimenovala Salama Vazaha (po malagaško: pozdravljena belca). Vsako jutro so naju tako pozdravljali otroci iz črnske vasi pod steno.

Izvedbo odprave MADAGASKAR 1998 so s svojimi donacijami podprli: AA Leasing, Avtocenter Radanovič, Dimnikarstvo Županek, Ford Paič, Henkel Slovenija, Nova Ljubljanska Banka, Občina Krško, T&T AOP Servis, Sava projekt Krško, Lekis, Stanovnjska Zadruga Smreka, TERRA SPORT, TIP PRI, ŠOU Maribor.

INFO – Plezanje na Madagaskarju

Madagaskar je 4. največji otok na svetu. Od Afriškega kontinenta ga loči 400 km širok Mozambiški preliv. V smeri S - J je dolg 1600 km, v smeri V - Z pa je širok do 400 km. Na sicer zelo slabo razvitem otoku živi 14 milijonov prebivalcev, ki se večinoma (95%) ukvarjajo s kmetijstvom.
KLIMA:
Tropsko podnebje z suho in deževno dobo.Podnebje se spreminja z oddaljenostjo od vzhodne obale, kjer je dosti padavin in z nadmorsko višino. Za plezanje je najprimernejši čas od junija do oktobra, ko je na Madagaskarju zima in sušna doba. Julija v hribih izjemoma pade tudi sneg.
DOSTOP:
Z letalom do glavnega mesta Antananarive. Cena letalske vozovnice znaša ca.2000DM, menda pa se bi naj dal dobiti tudi cenejši let z firmo Nouvel Frontier, ca. 1200DM.
Najvišje in najboljše stene na otoku so v gorovju Andingitra, ki leži 400 km južno od glavnega mesta Antananariva.
Lahko se odločite za najem jeepa, cena ca 300 DM na dan, lahko pa potujete z javnim transportom, «taxi-be«, ki se sicer ne drže voznega reda, a so poceni. Večinoma so to mali kombiji ali karavani Peguoti 504. Potujete iz Antannariva do Finarantsoe ( 450 km, ca.10DM), potem iz Finaransoe do Ambalavaoa (50 km, ca.3 DM) in iz Ambalavaoa do vasice Vhishoke (35 km, ca.3DM). Od tod vas čaka še 10 km pešačenja ( lahko si najamete nosače) in že ste pod ostenjem Tsaranora.
BIVANJE:
Z poglavarjem vasi se morate dogovoriti za dovoljenje za šotorjenje, za kar je treba tudi plačati. Za pitno vodo je potrebno imeti tablete za razkuževanje. Hrano je potrebno prinesti iz mesta, v vasi pod steno je mogoče dobiti le riž in maniok.