V zadnjem času sva nekaj plezala tudi v Sloveniji in se kar dva vikenda namakala v Blejskem jezeru. Na obisk v Slovenijo je prišla kar 200 članska ekipa plezalcev in planincev iz Španije. Med njimi je prišel občudovat Slovenijo tudi naš dobri znanec iz Patagonije, Elias z družino. Prav tako se pridno podita naokoli tudi najina dobra znanca, Slovaka Vlado in Ana, ki se na svojih poteh velikokrat ustavita pri naju in poročata o zadnjih dogodivščinah. In vsa ta srečanja in prenešene zgodbice so nama v veselje.
Na nič kaj vremensko obetaven dan, v soboto 28.7. sva se zapodila v opevano klasiko zadnjih let Črni biser (VII-, 700m) v Travniku. Pravzaprav sva od smeri pričakovala nevem kaj, vsekakor pa preveč. Smer nikakor ne zbere povsod navedenih 800m in kar škoda je, da velikokrat popiha po policah sem ter tja in ne naravnost navzgor. Je pa dobra kondicijska tura. Ker sva sestopila nazaj v Tamar čez zavarovano pot na Malo Mojstrovko sva hitela pred popoldansko nevihto, ki naju je k sreči osvežila šele na koncu.
Nato je vremenska napoved ponovno obljubljala vreme za v Dolomite. Andrej bi nadvse rad še prosto preplezal novo smer v Tofani, ki sta jo z Markom dokončala že pred dobrim mesecem dni. A glej ga zlomka. Enkrat ni vremena, drugič soplezalca napadejo neke čudne zadeve. Tako sva tik pred odhodom malce spremenila načrte in se v četrtek, 2.8. krepko pretegovala v Veliki Cini, v še eni veliki klasiki, smeri Hasse-Brandler (VIII+, 450m). To je bila Andrejeva prva velika smer v Dolomitih, smer je prosto (NP) preplezal kot "škorc" pred častljivimi 12 leti! Smer je tudi tokrat preplezal prosto, čeprav je (v moje olajšanje) tudi njega navijalo. Pravzaprav je bila to še ena moja velika letošnja želja. A kar je preveč, je pač včasih treba malce pustiti. Zadnjih nekaj tednov se je namreč moje telo uprlo plezalni in prevozni dirki od smeri do smeri. Prvi težek cug (VIII) v zajedi sem še prefajtala, pol pa sem v naslednjem cugu ob prvem poskusu naprej skurla toliko energije, da je bil moj akomulator prazen. Prazen, prazen - grozen občutek, ko se še zaštemat ne moreš več! Se zgodi, kaj češ.
Pot naju je potem še tri dni vodila po Dolomitih, ki so se sprva okopali v dežju, da so bili potem čudovito lepi. Izživljala sva še eno najinih strasti, s kamero in fotoaparatom sva se podila po prelazih in v oko objektiva lovila lepe prizore. Na koncu sem imela posnetih več krav kot plezanja! Je bilo pa super, malo na "easy", ker za to si tako nikoli ne vzamemo dovolj časa.
No vseeno sva se vmes mudila tudi v stenah, saj sva se 4.8. spet podala v ostenje Marmolade. Andrej se je želel še enkrat spogledat s smerjo Kokotler (7c po novem vodničku, 7c/c+ po prvih plezalcih, krepka 7c+ po Andrejevem mnenju). Prepričana sva bila, da bo Andreju tokrat smer uspelo preplezati prosto. A vse ne gre vedno po načrtih, smer se ni dala in se je izkazala za res težek oreh. So pa spet sledili dolgi in grdi padci, ki so pustili sledove na peti, luknjo v kazalcu, luknjo v plezalnikih in skoraj do mesa olupljen mezinec. Menda bo sedaj smer dala Andreju nekaj miru, ker je sklenil, da bo verjetno veliko lažje splezat kakšno 8a v Marmoladi, kot pa splezat to smer. Bomo videli. Nisem čisto prepričana, da ne bom spet kdaj hodila čez res čudovite travnike pod to smer.
In potem še dogajanja na drugi sferi. Pred kratkim sem še eno svojo željo in izziv spremenila v realnost, ustanovila sem svojo podjetje! Sedaj sem še pravno svoj šef in se ukvarjam z mojo drugo strastjo, drevesi v urbanem okolju! Zaživelo je podjetje ARBORIST, a o tem kaj več drugič.
Na sliki je Andrej v spodnjih raztežajih smeri Črni biser v Travniku, kjer iščeš oprimke med grmički Zoisovih zvončnic. |
