Za naš "gladek" odhod iz Nove Gorice je poskrbela družina Obid. V četrtek, 8. decembra nas je Darko, Maticev oče v ranih jutranjih urah odpeljal na letališče v Benetke. Glede na naše načrte in čim bolj minimalno pakiranje so nas najprej vseeno obrali za drugi kos opreme, a potovanje vse do Caracasa je potekalo nemoteno. 

Kot vedno je tudi tokrat na nas čakal šok druge dežele, negotovost kaj in kako, menjavanje denarja na črnem trgu, tuj jezik in odločitve kaj moramo najprej narediti. Glede na pozno uro smo nenadejano pristali v bližnjem hotelu (luknji), kjer smo komaj prenašali visoke temperature in vlago. 

Naslednje jutro smo se z našo številno opremo v močno klimatiziranem kombiju premaknili na avtobusno postajo, ki se nahaja na drugi strani zloglasnega Caracasa. Takoj smo si kupili karte za avtobus, ki nas je v enem kosu prepeljal do našega cilja, mesteca Santa Elena de Uairen na meji z Brazilijo, več kot 1400 km vožnje.

Ko smo zmazali celega piščanca, si nabavili vse potrebno za to maratonsko vožnjo in uspešno na avtobus spravili našo številno prtljago smo bili pred vstopom na bus pregledani še za morebitno orožje. Ko smo nato videli svoje sedeže v prvem nadstropju in prvi vrsti se nam je samo smejalo. Prepričani smo bili, da imamo najboljše sedeže in da je kot da bi dobili dober zadetek na loteriji. Vožnja je bila udobna, spanje dobro, 180° razgled pa fantastičen. Na vmesnih postankih smo bili skoraj vedno zgroženi nad veliko vročino in vlago. Ko pa smo se na območju Gran Sabane dvignili na vršni plato in se peljali skozi pravo džunglo smo vsi štirje imeli "knedl" v grlu in velike oči. Pokrajina, kjer smo načrtovali preživeti naslednji mesec dni je bila sanjska.

V Santa Eleno de Uairen smo prispeli šele na večer, drugega dne, po debelih 27 urah vožnje. Maratonsko, ni kaj.  Takoj naslednje jutro, v nedeljo 11. decembra, smo začeli z našimi pripravami na odhod v divjino. Sestavili smo vse možne sezname kaj rabimo, kaj moramo kupiti, kaj se moramo dogovoriti,... Ker je bila nedelja, so nam sredi dneva zaprli vse trgovine in tako smo popoldne namenili pakiranju opreme za na reko ter dogovarjanju za prevoz.

In zvečer smo se šli preko elektronske pošte zgolj na hitrco javiti našim domačim. V majhni luknji, polni računalnikov se je meni svet obrnil na glavo... Saj najprej sploh verjeti nisem mogla! Na novico, da očeta Rajča naenkrat ni več in da ga nikoli več ne bom videla, se pač nikakor ne moreš pripraviti. Šok. Če bi ta žalosten dogodek nastal dan ali dva kasneje bi jaz izvedela šele po povratku iz džungle, enkrat sredi januarja. Si sploh ne predstavljam, kako grozno bi mi bilo šele takrat.

In potem je bilo težko za vse. Jaz sem vedela, da moram domov, ampak kako?! Tudi Andrej se je čez nekaj časa odločil, da gre z menoj. Te velike spremembe v našem poteku odprave pa sva morala sporočiti še "mladcema", Luki in Maticu. Ah, ni nam bilo lahko. Polno vprašanj, kaj in kako. Pravzaprav sva "ta mala dva" midva povabila zraven, na to logistično in avanturistično zahtevno odpravo, da jima predava nekaj najinega znanja in izkušenj. Tako super smo se imeli, se res odlično razumeli in bili polni veselja ter pričakovanj pred našo nadaljnjo avanturo. Potem pa vse to.

Na plan smo dali vse opcije in sklenili, da zadevo prespimo in počakamo do jutra. Zjutraj sva se midva začela ubadati z zapleteno logistiko kako naj sploh prideva nazaj v Evropo. Bili smo najdlje kar smo lahko bili,  povratek domov je izgledal skoraj nemogoče, prazniki, brez nadomestne letalske povezave za najino karto, štrajki evropskih pilotov, problemi s preveč prtljage,... A se je tudi to čudežno uredilo.

Luka in Matic sta sklenila, da kljub vsemu zagrizeta in se podata plezat v Akopan tepui. Rečni del smo odpovedali in tako sva midva oba čolna odpeljala nazaj domov. Skupaj smo se na letališču dogovorili za vse letalske prevoze pod stene in nazaj. Premetali smo vso plezalno opremo, pregledali ter dopolnili lekarno, ju obogatili z najinimi knjigami, drobno elektroniko,,... Pa nam še vedno ni bilo lahko, ko smo se morali ločiti eden od drugega.

Verjameva, da zagotovo razturavata, da se imata v redu, da Matic še vedno popije ogromno kave, Luka pa budno pazi na "guangapingme", da uspešno osvajata tamkajšnji način življenja, da sta v smereh suverena in seveda, da imata "avanturo" svojega življenja.

Ko sva tako doma, velikokrat pomisliva kje bi pravzaprav morala biti... in se nama zdi čisto neverjetno, ker vsaj veva v kako drugačnem svetu sta sedaj Luka in Matic. In komaj že čakava na 8. januar, ko se nam bosta "mladca" ponovno oglasila preko e-maila.