Stalnica letošnjih obiskov Dolomitov je, da na poti proti njim in v noči na soboto vedno lije kot iz škafa! A sobotna jutra so potem vedno ravno primerna za kakšno naprezanje v strmih stenah. Nato se vreme med tednom velikokrat poslabša, tako da vedno držimo pesti za kolikor toliko lepe vikende.
Podaljšan vikend (23.-25.6.) sva z Lukićema preživela v okolici masiva Sella. Andrej in Marko sta prvi dan plezala v steni Meisules dla Biesces ter krepko stiskala grife v smeri Dolomieu (VIII, 250m), Tanja in Alenka pa v isti steni preplezali luštno smer Pepe (VI-, 150m).
Naslendji dan smo preživeli v ostenju Torre Brunico kjer sta Andrej in Marko preplezala lepo smer Oro e carbore (7a, 6c obl. 400m), oba prosto, NP. Tanja in Alenka pa sva v dobri veri šli plezat klasično smer Winter/Ziegelauer. Tekom dneva se je izkazalo, da je s smerjo po najini skici (prva izdaja nemškega vodnička izbor smeri za Dolomite sever) nekaj hudo narobe. Po številnih obhodih vseh mogočih polic, preplezanih kakšnih 300m (V-VI), iskanju linije v zgornjem delu, verjetno prvenstvene variante cuga nad glavno polico (VII), mi je bilo proti koncu dneva krepko jasno, da smer tam, kjer je vrisana ne more obstajati! In res ni obstajala! Smer sploh ne poteka levo od smeri Ottovolante! Kakšen šok. Tako sem sredi zrelega popoldneva le uvidela, da morava ven in sva zavili v sosednjo smer Ottovolante (7a+, 6c obl., 400m). Prišle sva ravno v vse najtežje raztežaje (Tanja vse naprej, v 7a+ 1×A0) ter bile po polnem in dolgem dnevu srečne nazaj.
Nato je sledil premik pod nam tako ljube Tri Cine, kjer smo videli da je Phantom der parkplatz še vedno isti in da je plezarija še vedno odlična. Andrej in Marko sta se z največjim veseljem zapodila v zloglasno Haizovo smer Otzi trifft Yeti (VIII+, 300m), oba prosto, NP in se iz nje vrnila z mnenjem, da je čisto dobra in nič kaj hudo grozna smer. Z Alenko pa sva si zadali lažji dan ter po Innerkoflerju (IV+, 350m) priplezali na Malo Cino. Smer je bila preplezana davnega leta 1890! Vsaka čast.
Naslednji vikend (30.6.-1.7.) se nas je kar nekaj zbralo sredi večernih neviht pod steno Tofane. Andrej in Marko sta imela tokrat popolnoma drugačne načrte. Uresničevati sta začela svojo željo, da tudi sama v stenah Dolomitov pustita kakšno sled, pričelo se je garanje oz. nastajanje nove smeri v ogromni steni Tofane di Rozes. Z Alenko sva prvi dan plezali v ostenju Lastoni di Formin, ter ves dan gledali v meglo zavito Tofano. Preplezali sva zelo lepo smer Super tegolino (6c+, 6b+ obl. 300m), Tanja vse v vodstvu, NP. Smer je bila sprva ocenjena s 7a, nato pa v različnih skicah precej različno ocenjena. Naslednji dan pa sva v enakem ostenju, v stolpu Torrione Marcela preplezali smer Nikibi (6b+, 6a obl., 240m), obe prosto, NP in neznansko uživali.
Pol pa domov in na našega Lentlija, da nam noči ja niso predolge. Prav neverjetno se mi zdi, da smo točno leto dni nazaj v tem času že plezali v kot poper suhih stenah visoko nad Chamonixom (Grand Capucin). Letos pa je vse še kar precej zasneženo, skoraj bolj kot pozimi!
In še nekaj uporabnih informacij.
Kam neštetokrat med tednom pogledamo za vremensko napoved? Na naslednjo povezavo (ARPAV): http://www.arpa.veneto.it/home2/htm/home.asp
Kje lahko vidite kakšno je vreme dejansko? Na naslednjih spletnih kamerah: http://www.dolomiti.org/dengl/Cortina/cmet/cam3.html
In kam lahko pokukate za plezalnimi cilji? Nekaj skic, predvsem novodobnih smeri lahko najdete na: http://www.planetmountain.com/english/Rock/routes/indexd.lasso?Gruppo=&cima=&nvia=&-nothing=Search
Na sliki je Marko v novo nastajajoči smeri v Tofani, fotografiran tik po tem, ko je kot duh po zraku priletel iz megle... |
