Po letu v Maroko, natančneje v Casablanco in nakupu hrane se je naša šestčlanska ekipa (Milena, Alenka, Miha, Luka, Andrej, Tanja) ob spremstvu maroškega plezalca Johnatana z avtobusom odpeljala najprej do šest ur oddaljenega Azilala. Od tam smo po makadamskih cestah in preko več kot 2500m visokih prelazov potovali še štiri ure in konec dneva prispeli do drobnega hribovskega mesteca Zaouia Ahanesal. Naslednji dan je sledil tri urni pohod do naše baze, majhne vasice Taghia, ki leži sredi neverjetne kanjonske pokrajine v osrčju Visokega Atlasa. Taghia in okolica sta nas že kar na začetku presenetili. Še zasneženi vrhovi, nepredstavljive količine rdečkastih apnenčastih sten, zelene rečne doline pa še zelo tradicionalno življenje domačinov, njihove velike oglate hiše iz kamna in blata, transport z mulami in osli – kot da bi bil kje sredi Himalaje in ne v Afriki. V Taghiji smo se nastanili v gitu, preprostem hostlu dobrodušnega domačina Saida. Njegova družina je gostoljubno skrbela za nas in tudi našo prehrano. Že kar prvi popoldne smo se zapodili v najbližjo steno, v naslednjih dobrih dveh tednih pa nizali meter za metrom, smer za smerjo. Vrhovi nad vasico se dvigajo prek 3000m. Območje premore več kot deset, tudi do 800m visokih sten in trenutno že več kot 100 smeri vseh težavnosti. Večji del smeri je bolj tradicionalnih, ob njih pa je tudi kopica modernih s svedrovci opremljenih dolgih smeri. Tudi vreme je bilo ta pravo. Na začetku kar nizke temperature (z nočmi pod lediščem) so se kasneje dvignile na prav poletne, zaradi konstantno močnega (včasih že prav viharnega) vetra pa nam nikoli ni bilo prevroče, celo na soncu ne. Dežja je bilo le za vzorec. Sivočrni oblaki so ob popoldnevih sicer pogosto strašili, a doživeli smo le nekaj drobnih ploh. Preplezali smo kopico odličnih smeri številne bolj ali manj zahtevne klasike, za povrh pa še eno prvenstveno. Plezarija v razčlenjenem in ponekod kar neverjetno ostrem apnencu je bila zares pravi užitek. Pravi plezalski raj, kjer plezalcu res ne more biti dolgčas. S Tanjo sva si za konec odprave privoščila še malce najinega raziskovanja Maroka. Z mulo sva v 12 urnem pohodu prečila glavni greben Atlasa in tako prispela na njegovo saharsko stran. Nato pa z avtobusi do prave peščene Sahare, pa nazaj čez Srednji Atlas na celodnevno kolesarjenje po čudovitih gozdovih atlaških ceder ter za konec še malce skozi kraljevski Fez, prestolnico Rabat vse do divje srfarske obale Atlantika! Najtežavnejše oziroma najlepše preplezane smeri:
Cosmic roof, 7b, 350+400m, Tagoujimt N'Tsoiant, Luka Krajnc, Andrej Grmovšek, prvenstvena, oba NP oz. flash Fantasia, 7c, 450m, Tagoujimt N'Tsoiant, Luka Krajnc, Andrej Grmovšek, Andrej RP Les rivieres pourpres, 7b+, 545m, Taoujdad, Luka Krajnc, Andrej Grmovšek, oba NP oz. flash L' ax du Mal, 7c, 500m, Tadrarate, Luka Krajnc, Andrej Grmovšek, oba RP Zebda,, 7b+, 260m, Paroi des Sources, Andrej in Tanja Grmovšek, Andrej NP, Miha in Milena Praprotnik, Miha RP Baraka, 7b, 680m, Ojdad, Luka Krajnc – Alenka Lukić, Luka NP, Andrej in Tanja Grmovšek, Andrej RP Princes de Msmrir, 7a, 200m, Timrazine, Andrej in Tanja Grmovšek, oba NP oz. flash Canyon apache, 6c+, 355m, Timrazine, Tanja Grmovšek – Alenka Lukić, Tanja NP, Miha in Milena Praprotnik, Miha NP Au nom de la Reforme, 6c, 340m, Taoujdad, Tanja Grmovšek – Alenka Lukić, Tanja NP Miha in Milena Praprotnik, Miha NP Bele et Berbere, 6b+, 330m, Paroi des Sources, Tanja Grmovšek – Alenka Lukić, Tanja NP, Miha in Milena Praprotnik, Miha NP
Nekaj slik preplezanih biserov nad Taghio je na: http://grmoclimb.net/?str=502&aid=30 Nekaj utrinkov iz Taghije in Maroka pa na: http://grmoclimb.net/?str=7&aid=44 |