Plezalna odprava “tranGO towers 2006”

Na odpravo v Pakistanski Karakoram smo se odpravili konec poletja, saj je imela večina plezalnih odprav v preteklosti najlepša obdobja vremena prav v tem času. A letos je bilo malce drugače in najdaljša ter najlepša obdobja lepega vremena so bila že v juliju. Vseeno smo čas našega 25 dnevnega bivanja v bazi več kot dobro izkoristili. Na pot v skupino Trango se nas je odpravilo devet, štiri plezalne naveze in sicer ženska naveza Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Aleksandra Voglar, moška naveza izkušenih plezalnih mojstrov Andrej Grmovšek in Silvo Karo ter dve navezi »mladcev« Matjaž Jeran in Matevž Kunšič ter brata Aleš in Nejc Česen.

V Islamabad smo prispeli 6. avgusta. Notranji poleti v Skardu so bili zaradi slabega vremena odpovedani in tako smo se po KKH (»avtocesti« Karakoram) odpravili na tridnevno vožnjo mimo številnih zemeljskih plazov, ki so blokirali cesto. Našo odisejado smo nato s 54 nosači iz Askolija nadaljevali še naslednje štiri dni po ledeniku Baltoro do naše baze pod stolpi skupine Trango. Vse skupaj smo potrebovali kar deset dni do baze! V bazi se je čudaško vreme le nadaljevalo in nas s svojimi izredno hitrimi spremembami čudilo do konca našega bivanja v Pakistanu. Imeli smo le dva popolna dneva brez oblačkov na nebu. Ves ostali čas je bilo vreme sila muhasto, z nenadnimi popoldanskimi nevihticami. Konec avgusta in v začetku septembra se je za dlje časa pri nas obdržalo obdobje slabega vremena z dežjem in snegom, ki je do tedaj popolnoma suhe gore spremenilo v zimsko pravljico. K sreči se nam je zadnji teden našega bivanja v bazi le nasmehnilo sonce. Ne glede na spremenljivo vreme smo  od našega bivanja pod gorami skušali iztržiti čim več, kar nam je tudi uspelo.

***Moška naveza: Silvo Karo, Andrej Grmovšek ***

Silvo in Andrej sta se raje aklimatizirala v plezalnih smereh kot pa s hojo gor in dol po nevarnem in dolgočasnem »Nameless« ozebniku. Kar dvakrat sta se namenila na drugo stran ledenika Trango, v še neosvojene in nepreplezane stene skupine Uli Biaho. Tako sta 17. avgusta preplezala prvenstveno linijo Warming up ridge (V, 6b, 450m, 700m dolžine, 6ur) do vrha gore, ki sta jo kot prvopristopnika poimenovala Uli byapjun (cca 4800m). Do večerje sta se že vrnila v bazo, vsa nasmejana, da je prva prava smer srečno za njima. Po le dnevu počitka in ogledovanju novih linij sta se ponovno podala čez ledenik Trango v skupino Uli Biaho. Ker sta se pri prejšnjem vzponu dodobra spoznala s terenom sta nekoliko lažje našla dostop do markantnega in še neosvojenega vrha Uli Biaho Great Spire (5594m) na katerega sta naslednji dan, 20. avgusta potegnila novo prvenstveno linijo in kot prva stala na tem vrhu. Prvenstveno smer sta začrtala čez severovzhodno steno in po južnem razu do vrha. Smer je dobila ime Three hundred eggs (V+, 6b+, 600m, 800 dolžine, 8ur) zaradi nenehnega prepričevanja našega kuharja Alija, da nam mora več skuhat in ker smo lačni kot smo bili preko satelitskega telefona vedno znova naročali ogromne količine jajc. Še istega dne sta uspela priti Silvo in Andrej v bazo na našo edino in zadnjo kuro. Ponovno sta bila deležna le enega dneva počitka, nato pa sta skupaj s Sandro, Tanjo in Tino 23. avgusta osvojila Great Trango (6286m) po Ameriški smeri. S tem vzponom je bilo aklimatizacijsko obdobje prilagajanja zaključeno in pripravljena sta bila na kaj več, a vreme je pokazalo zobe. Zato sta svoj čas vložila v plezanje krajših smeri v okolici baze. Najboljši vzpon jima je uspel 31. avgusta v še eni prvenstveni smeri poimenovani Piranski zaliv (V+, 7a obl. R, 650m, 800m dolžine, 8ur) katero sta preplezala v stenah nad bazo in jo poimenovala Base camp slabs (cca. 4700m). Smer odlikuje psihično zahtevno prosto plezanje z obveznimi mesti, ki segajo v osmo stopnjo. V vseh njunih prvenstvenih smereh sta uporabljala zgolj premična varovala in za spuste kakšen klin. Ker sta ob plezanju prvenstvene v spodnjem delu en raztežaj začrtala malce čudno, sta šla čez nekaj dni popraviti linijo in ob tem v raztežaju z daljšim odsekom po izpostavljenih plateh dodala en svedrovec. Prav tako sta očistila spodnje poči, ki so bile zabasane s travo in zemljo.

Njun čas se je počasi iztekal, ostal je le še teden dni do odhoda iz baze, stene so bile vse bele od vsakodnevnih padavin. Nestrpno sta pričakovala vremenske napovedi g. Velkavrha in končno sta dočakala »…nekaj dni lepšega vremena…«. Andrej in Silvo sta se prav tako kot ostali del ekipe odločila za naskok na Trango Nameless tower (6251m) in sicer z drzno idejo, ki je kljub nekaj poskusom ni uspelo uresničiti še nikomur, priti na vrh v enem samem dnevu! In tako jima je 8. septembra res uspelo preplezati legendarno in verjetno eno najlepših linij na svetu, smer Eternal flame, ki je obljubljala najbolj sončno in suho, a precej strmo plezarijo. S plezanjem sta pričela na južnem sedlu ob štirih zjutraj, ter bila ob osmih že na sončni terasi (5400m), kjer sta srečala ostale tri slovenske naveze, ki so s plezanjem pričele dan prej in bivakirale na terasi. Andrej je kot prvi (prosto do 7b) plezal spodnjo polovico smeri, Silvo pa je z majhnim nahrbtnikom v katerem sta imela le najnujnejše za oblečt, popit in pojest kot drugi žimaril ali plezal. Na polovici smeri, nad 19. raztežajem, sta se menjala v vodstvu in bila na veliki polici (le še šest raztežajev skalnega plezanja do vrha) ob 14h, kjer ju je za nekaj časa zaustavila snežna nevihta. Do vrha sta zaradi vse večjega mrazu plezala počasneje in pretežno tehnično. Ob 21h sta priplezala na konec skalnih raztežajev in od vrha ju je ločilo le še 150m mešanega terena ledu, snega in skale (M5). Ker sta bila že utrujena, ledno opremo pa je imel le prvi v navezi jima je ta zadnji del smeri vzel veliko več časa kot sta mislila. Vrh sta v mesečini dosegla nekaj pred polnočjo. Skozi noč sta nato brez problemov opravila številne spuste ob vrvi, vmes na veliki polici srečala punce, ki so bivakirale in dosegla južno sedlo, kjer sta začela natanko 24 ur po njunem začetku. Naslednji dan po vzponu sta se odpravila iz baze in zaključila odpravo.

Njun 24 urni krožni maraton ju je po njunih besedah precej spominjal na podoben maraton na Cerro Torre v letu 2005 (preplezala sta prvenstveno varianto »Sitting start for C. Torre« v 32 urah gor in dol, 1700m) Sta mnenja, da je bil njun prvi maraton veliko daljši, a plezanje na Nameless se je odvijalo na veliko večji višini, v večjem mrazu ter z veliko težkega prostega plezanja in je prav zaradi vsega tega zanju predstavljal dober izziv in zadovoljstvo ob koncu. Smer Eternal flame sta uspela preplezati ob naslednji oceni VI, 7b, A2, M5, 1000m.

***Warming up ridge,  V, 6b, 450m, 700m dolžine, Uli byapjun, cca 4800m; prvenstvena smer, prvi prosti vzpon in prvi pristop na goro; 17 avgust 2006; Andrej Grmovšek, Silvo Karo

***Three hundred eggs,  V+, 6b+, 600m, 850m dolžine, Uli Biaho Great Spire, 5594m; prvenstvena smer, prvi prosti vzpon in prvi pristop na goro; 20 avgust 2006; Andrej Grmovšek, Silvo Karo

***Piranski zaliv, V+, 7a, obl., 650m, 800m dolžine, Base camp slabs, cca 4700m; prvenstvena smer, prvi prosti vzpon; 31 avgust 2006; Andrej Grmovšek, Silvo Karo

Plezalni vzponi:

***Eternal flame, VI, 7b, A2, M5, 1000m, Trango Nameless tower, 6239m, (20 ur); 20 ur plezanja iz južnega sedla do vrha; 8 september 2006; Andrej Grmovšek, Silvo Karo

***American route, led in sneg do 80°, večinoma 40°-60°, Great Trango tower, 6286 m; 23 avgust 2006; Andrej Grmovšek, Silvo Karo

***Oceano Trango, IV, 6a/b, 250m, 300m dolžine, Base camp slabs; 26 avgust 2006; Andrej Grmovšek, Silvo Karo

 ***Ženska naveza: Tina Di Batista, Tanja Grmovšek, Aleksandra Voglar***

Naša ženska prisotnost je bila prava začimba na ponavadi predvsem moških plezalnih odpravah v tuja gorstva. V Pakistan smo prišle s številnimi načrti česa vsega se lahko lotimo in predvsem odprtih možnosti za morebitne končne cilje. Nikoli namreč ne veš v kakšnem stanju te pričakuje gora in kar škoda se je zaganjati v le eno steno po načelu »z glavo skozi zid«.  Naši cilji so se temu primerno spreminjali, hitro kot vreme ki nas je vsak dan »razveseljevalo«. Naš poglavitni načrt je bil, da se vseh smeri lotimo v alpskem slogu, ki je po mojem mnenju za punce veliko primernejši kot utrudljivo fiksiranje vrvi. Prvi načrt, ponoviti slovaško smer Mystical Denmo v gori Haina Brakk East so odnesli kamniti podori, ki so se večkrat dnevno zgrinjali v pristopni žleb. Drugi načrt, ponoviti smer Inshallah v Shipton spire je odnesla vest Američanov, ki so bili v njej, da se je smer nad 9. raztežajem podrla inizginilo je kar nekaj raztežajev. Nato smo se na Tinin predlog miselno preusmerile na Trango Nameless tower v katerem bi naj ponovile Slovensko smer, ki je tehnično najlažja. No, po precej burni debati ob prejetju novice za obdobje lepšega vremena smo imeli krizni sestanek kako in kaj se bomo tri naveze hkrati znašle v isti smeri. Že ob misli na gnečo in na mojo slabo izkušnjo iz Cerro Torre sem puncama predlagala sicer težjo smer Eternal flame. In ne glede na »velikost« zastavljenega cilja ter občasne pomisleke ali bomo zmogle in to celo z alpskim stilom smo vse do vrha ostale pri zadnjem zastavljenem cilju!

Največji problem celotne odprave je predstavljala slaba kvaliteta vode, ki je sploh nam puncam (Tini in meni, Tanji) delala velike preglavice. Nenehne driske, bruhanja in nezadostna prehrana za okrevanje je pustila posledice in hoja v hrib s polnimi nahrbtniki ter praznimi želodci je bila največja muka. Kljub zdravstvenim tegobam pa je bila družba v bazi odlična in preživljanje slabih dni je minilo veliko hitreje in prijetneje.

Za aklimatizacijo smo šle punce kar dvakrat pretegovati svoje noge in pljuča po res nič kaj prijaznem »Nameless« ozebniku. Nato smo 23. avgusta vse tri ter Andrej in Silvo osvojili  Great Trango tower (6287m) po smeri Selter-Woolum, ki poteka čez precej strmo severno snežno flanko. Med krajšimi obdobji lepega vremena smo 26. avgusta našle prosto varianto vstopa (raztežaj 6a/b, 50m) v smer Karakoram Khush (6a/b, 300m), ki je v  Garda Peak (cca 4700m) in tako kot prve uspele smer preplezati v celoti prosto. Nato smo 29. avgusta ponovile lepo in uživaško smer v steni Base camp slabs, smer Oceano Trango (6a/b, 300m) kateri smo dodale dva raztežaja (5, 55m and 6-, 60m) in jo zaključile na logičnem samostojnem stolpiču »Pinocchio«. Tudi nam je začelo primanjkovati časa in izračunale smo kateri dan je naš zadnji za resen poskus na Namelessu. In glej, da se je ravno takrat vreme izboljšalo in naša priložnost je prišla.

Odločile smo se, da je potrebno vsaj poskusiti, pa čeprav je bila naša smer Eternal flame (VI, 6c, A2, M5, 1000m) v Trango Nameless Tower (6251m) čisto sveže zasnežena. Želele smo jo preplezati v enem zamahu, v alpskem stilu, čim hitreje in s čim manj opreme ter brez pomoči drugih, le z močjo, ki je še ostala v nas. Želele smo stati na vrhu in želele smo se zdrave in srečne vrniti v dolino. Ker smo plezale v navezi treh se je teža tovora porazdelila med zadnji dve, prva pa je plezala le z opremo, ki jo je potrebovala. S seboj smo vzele le dve tanki spalni vreči Lafuma, kateri smo združile in se vse tri zbasale vanju. S seboj smo vzele ledno orodje le za prvo, tako da sta drugi dve imeli v popolnoma lednih raztežajih pravo drsečo in nič kaj zabavno veselico. Plezale smo v sklopih, vsaka je dobila približno tretjino smeri. Težko obloženi druga in tretja sta pretežno žimarili, medtem ko je prva prosto plezala ali tehničarila ali vsega po malo.

Tako se je začelo naše petdnevno garanje na hribu. Najprej nas je čakal dan dostopa po koluarju (1400m višinske razlike!), kjer smer vstopi iz južnega sedla na 5200m. V treh dneh smo priplezale iz sedla na vrh in s tem opravile prvi pristop ženske naveze na Trango Nameless tower in to celo v alpskem stilu!!! Te tri dni je postal Trango kar »Slovenski stolp« saj smo bile v njegovih stenah kar štiri slovenske naveze in vse štiri uspešne! Prvi dan plezanja je bil precej snežen in kar krepko smo stisnile zobe, da smo vztrajale do t.i. sončne terase kjer smo bivakirale in upale na lepše vreme naslednjega dne. Drugi dan smo skozi popoldansko snežno nevihto in vse večji mraz v temi le uspele priplezati na veliko polico nad 23. raztežajem. Na polici nas je pričakalo razočaranje, saj smo si morale izklesati bivak prostor. Na tem mini visečem bivaku smo nato nekako pričakale jutro in nov sprva sončen dan, ki se je popoldne ponovno spreobrnil v morbidno mrzel dan. Popoldanski veter v sunkih je bil tako leden, da naju je s Tino kar premikalo na štantih. Posledice tega dne smo vse tri občutile nekaj dni kasneje, ko smo odkrile, da smo po malem pomrznile tako na rokah kot na nogah. Vrh smo dosegle vse presrečne v čudoviti mesečini 9. septembra ob 21h. Ni ga lepšega kot stati na vrhu, obkrožen s srečnimi in solznimi očmi, ki zrejo nekam daleč in skušajo iz svojega telesa iztisniti še tistega nekaj malega kar je ostalo v njem. Uspelo nam je!!! Ishallah. Dovolj je bilo mraza in fajtanja, sedaj lahko gremo le še navzdol. Sončno teraso smo končno le dosegle ob 2h zjutraj. Vmes smo rešile eno zataknjeno vrv in izgubile eno. V bazni tabor smo prišle popoldne istega dne. Pričakalo nas je veliko slavje, ki sta ga pripravila naša kuharja. Iste noči smo spakirale našo opremo, ob 5h zjutraj so že prišli nosači in naš dvodnevni marš v civilizacijo se je začel. Po sedmih res napornih dneh smo le lahko dale mir našim nogam in telesu in cel dan počivale v Skarduju. Neverjetno kakšen timing smo imele in neverjetno kakšno smer smo preplezale! Čisto nad pričakovanji in našimi željami. In stavek odprave »Members happy?!«.

Če sedaj pogledam nazaj, na dogodke na odpravi in predvsem na naš vzpon v Namelessu vidim, da nam je bilo prekleto težko, da nas je veliko prezeblo, da smo celo rahlo pozeble in da smo med samim plezanjem dnevno imele težke misli o tem ali nam bo sploh uspelo. Najbolj cenim to, da smo vse tri te črne prebliske obdržale zase, da smo vztrajale tudi takrat, ko bi se večina drugih raje obrnila in da smo skupaj tulile v črno noč iz vrha. Od vsega začetka smo bile postavljene pred številne izzive in odločitve kam in kako. Med uspehom in neuspehom, med iti gor ali iti dol je bila ves čas le tanka linija. Bilo je težko, a se je v naših očeh še kako izplačalo! Na koncu, ob gledanju slik pa se ti tako ali tako zdi, kot da se to ni dogajalo tebi, ker je enostavno preveč. Tri lepotičke smo preplezale prelepo linijo na prelep hrib v prelepem okolju. Pa to je ja prelepo…

Napisala Tanja Grmovšek, september 2006

***Eternal flame, VI, 6c, A2, M5, 1000m, Trango Nameless tower, 6251m (6239m); prvi vzpon ženske naveze na Trango Nameless tower, alpski stil; 7–9 september 2006; Tina Di Batista, Tanja Grmovšek, Aleksandra Voglar

***American route, led in sneg do 80°, večinoma 40°-60°, Great Trango tower, 6286 m; 23 avgust 2006; Tina Di Batista, Tanja Grmovšek, Aleksandra Voglar

***Karakoram Khush, IV, 6a/b, 300m, 400m dolžine, Garda peak, 4700m; smeri smo dodale nov prvi raztežaj in smer kot prve v celoti preplezale prosto; 26 avgust 2006; Tina Di Batista, Tanja Grmovšek, Aleksandra Voglar

***Oceano Trango, IV, 6a/b, 300m, 400m dolžine, Base camp slabs – Pinocchio, cca 4350m; smeri smo dodale dva raztežaja in jo zaključile na samostojnem vrhu poimenovanem Pinocchio; 29 avgust 2006; Tina Di Batista, Tanja Grmovšek, Aleksandra Voglar