V največje veselje mi je bilo to, da sem bila v veliko pomoč Andi, Ryanu, Zali in Lukecu. In tak super smo se imeli, da smo spet ugotavljali zakaj le mora biti Amerika tako daleč... Imela sem se tako fajn, da je plezanje spet dobilo neko novo dimnezijo - do Vaila nisem prišla, a se nisem nič kaj sekirala, ker je bilo vsega ostalega toliko, da mi sploh ni manjkalo. Spremembe pač pašejo! V teh dveh mesecih sem imela kar štiri predavanja in skozi najine čudovite slike ter zgodbo marsikomu dala navdih, razmislek ali dodatno motivacijo.
Drugače pa sem najbolj ponosna na to, da sem več kot uspešno opravila moj mednarodni strokovni izpit za arborista in tako imam sedaj res kot prva pri nas strokovni naziv "Certified Arborist" z licenco pri ISA: ML-0333A. Jupi! Test je bil zame kar težek, 200 mešanih vprašanj iz 12 različnih področij. In pa pogoj, da moraš zbrati več kot 70% točk, da opraviš izpit. Tako rekoč sem sedaj še večji strokovnjak za drevesa v urbanem okolju. A kljub vsemu dosedanjemu študiju me čaka še veliko nabiranja znanja in izkušenj v naslednjih 50 letih! A ni fajn, ko veš koliko novih izzivov še čaka nate?! Tudi moje plezanje je bilo sila dobro. V Ourayu sem se res presenetila, predvsem v kvalifikacijah. Drugače pa je letošnja zima malo drugačna, ker sem spustila vse tekme in se posvetila predvsem treningu na umetni steni. Na stenci sem bila med glavnimi postavljalci in na novo postavila 20 novih izzivov. Super je bilo, ker sem se lotila vseh težavnosti in vrst problemov. In še najbolje je bilo to, ko sem videla kako priljubljene so postale te smeri in kako trd oreh sem z eno smerjo zastavila najboljšim. Ugotovila sem da je bilo to zame nadvse kreativno in navdihujoče delo!
In sedaj že komaj čakam na skalo in frikanje, pa na to, da kaj dobrega in težkega zlezem... Andrej nama je pa v tem času že vse naštudiral za najino letošnjo veliko odpravo. Poleti namreč načrtujeva obisk vikingške dežele, z obilico ogromnih skalnih granitnih sten. Grenlandija, prihajava! Hvala vsem za dobre želje pri mojem popotovanju po letos res zimskem Koloradu. Tokrat je bil vremenski in temperaturni preskok največji šok prihoda domov. Še dan prej sem smučala nad Aspnom in se izgubljala v obilici snega, že naslednji dan pa sem se v kratkih rokavih in hlačah s kolesom preganjala po Kozjaku. Šok, ja. Velik! S to novičko se zaključuje poročanje iz te odpravice. Sedaj pa na delo!
Na sliki spektakularno letališče Denver, ki s svojimi kupolami predstavlja štiritisočake Colorada.
| 
