SARS na Kitajskem
Prvenstveni vzponi v čudovitih gorah zahodnega Sečuana

Avtor članka: Andrej Grmovšek (članek je bil objavljen v PV št. 1 / 2004)

Slovenska alpinistično raziskovalna skalaša, kakor je naju je s Tanjo pred odhodom poimenoval Silvij, je bilo za naju oziroma najino alpinistično odpravo na Kitajsko pravzaprav zelo posrečeno ime. Odprava v sečuanske gore je bila zares raziskovalna, morda še bolj kot mnoge pretekle, hkrati pa so bile za najin cilj izbrane zahtevne in visoke sklane granitne stene. Na Kitajsko sva nameravala oditi že spomladi, a je najine plane tik pred odhodom porušila epidemija SARS-a. Tako sva odhod prestavila na sredino septembra, kar se je izkazalo za mnogo bolje. Pa ne samo zaradi zdravstveno varnostnih razlogov. Tudi zaradi lepega vremena, ki sva ga bila deležna v prekrasnih sečuanskih gorah.

Očarana v sečuanskem raju

Šele po slabem tednu dni, ki sva ga po prihodu na Kitajsko preživela pod depresivno megleno oblačnostjo, sva v gorovjih zahodnega Sečuana končno spet občutila toplino sončnih žarkov. Dan za tem sva že stala pod magičnimi, zapeljivimi, deviškimi in kar kičasto lepimi vrhovi in njihovimi monolitnimi, granitnimi stenami. V soncu, pod sinje modrim nebom, ki je bilo tako rekoč brez oblačka. Neverjetno!
Prekrasno dolino Shuangqiau Gou, po kateri sva se sprehajala, je doslej obiskalo le nekaj alpinistov. Poročali so o lepih hribih in zahtevnih, preko tisoč metrov visokih granitnih stenah, obenem pa o izredno slabem, muhastem vremenu, ki jim je preprečilo večino vzponov. Midva pa sva bila deležna sonca že kar prvi dan!
Na odpravo sva se podala v dvomih ali je obisk teh malo poznanih gora sploh smiseln. »Ali bodo temperature in vreme sploh omogočale skalno plezanje, so stene sploh dovolj zanimive in težavne, bo jeseni Kitajsko spet preplavila epidemija SARS-a«, so bila vprašanja, ki so naju znova in znova morila pred odhodom. Povsem jasen odgovor so dobila šele ob prihodu v ta sečuanski raj.
Vsaka alpinistična »pionirska« odprava v nepoznano je povezana tudi s tveganjem, da ne najdeš tega ker iščeš. Ali pa, da najdeš nekaj zares posebnega, česar drugi še niso okusili, preplezali. To tveganje je pravzaprav tisti dodatni izziv, ki naju s Tanjo znova in znova vleče v mnoge redko obiskane kraje našega planeta in daje najini plezalni dejavnosti še dodaten raziskovalni čar. Letos je bila raziskovalna sreča na najini strani.
Kar nisva mogla verjeti, da je skoraj vse kar naju obdaja nepreplezano, neosvojeno! »Sem se pa res splačata prit«, je bil vsa navdušena Tanja. Sam kar nisem mogel odlepiti prsta s sprožilca fotoaparata in sem samo momljal: »pa kaki bregi, stene, pa kako vreme!« Kar razganjalo naju je od lepote in že sva iskala linije preko najzanimivejših sten. Naslednji dan sva se podala v dolino z vso plezalno kramo in hrano za nekaj tedensko bivanje in plezanje. Vreme je bilo treba izkoristiti. Torej akcija!

Tibetanske Alpe

Vsaj tako neverjetna kot vreme, stene in sama narava se nama je zdela tudi odpravarska logistika. Nahajala sva se v osrčju Qionglaiskega gorovja, ki je del obsežnih in malo poznanih gorovij zahodnega Sečuana, vzhodnega in jugovzhodnega Tibeta ter severnega Yunana, ki leže na robu visoke Qinghaisko-Tibetanske planote, vzhodno od Himalaje. V tem območju, ki sicer pripada različnim kitajskim provincam, prebivajo predvsem Tibetanci. Zaradi mnogih pokrajinskih podobnosti z Alpami in tibetanske kulture mnogi te gorske verige imenujejo kar Tibetanske ali Vzhodne Alpe. Za razliko od evropskih Alp pa večina tukajšnjih, tudi prek sedem tisoč metrov visokih vrhov, še ni bila osvojena. Tibetanske Alpe so v veliki meri alpinistično popolnoma neraziskane. Mnoge doline, kaj šele vrhovi so še vedno izredno težko dostopni.
Težavna dostopnost pa vsekakor ne velja za vrhove Qionglaiskega gorovja. Pred nekaj leti so Kitajci osrednje območje gorovja zavarovali kot narodni park, hkrati pa začeli intenzivno razvijati turizem. Zgradili so vso turistično infrastrukturo in začeli plansko usmerjati turiste v te prelepe kraje. Rilong, izhodišče za obiske najlepšega predela Qionglaiskega gorovja, se je v nekaj letih iz majhne tibetanske vasice spremenil v pravo turistično mestece s številnimi ogromnimi luksuznimi hoteli. Kitajski turistični delavci načrtujejo gradnjo gondole, novih cest in hotelov, v prihodnjem letu pa predvidevajo obisk vrtoglavih pet milijonov turistov! Takšna pač je Kitajska!

Pod deviške vrhove s turističnim avtobusom, na vrhove pa v čistem stilu

Prav na račun megalomanskega turističnega razvoja sva se pod deviškimi stenami in vrhovi vozila kar s turističnim avtobusom. Šotor oziroma bazo sva postavila kar ob cesti, v soseščini pastirskega stanu. Še isti dan sva z minimalno opreme po sedmih urah mučnega »prvenstvenega« dostopa prisopihala pod dobrih štiristo metrov visoko, navpično steno še neimenovanega vrha. Steno sva izbrala za aklimatizacijo za višje vrhove, pa tudi za navajanje na tukajšnjo granitno skalo. Seveda sva se odločila za lahek, hiter in čist stil plezanja. Naslednje jutro sva v steno vstopila le z dvojno vrvjo, friendi in zatiči, a brez klinov in svedrovcev.
Čist stil plezanja, ki med alpinisti in plezalci ravno ni pogost, ima mnogo prednosti in je med najkvalitetnejšimi plezalnimi stili tako po športni, alpinistično-avanturistični kot ekološki-ideološki plati. Ob takšnem »ekoalpinizmu« naveza v smeri, oziroma steni ne pusti nikakršne opreme, stene ne poškoduje s klini in smer ostane za ponavljalce enaka kot za prvoplezalca. Izjema je žal le oprema, ki jo prvi plezalci moramo pustiti v steni za spust ob vrvi, kadar ni lažje možnosti sestopa z vrha. Takšen čist stil alpinizma je še posebej smiseln v alpinistično neobdelanih področjih, kjer so stene prav zaradi svoje nepreplezanosti še neonesnažene s klini, svedrovci, fiksnimi vrvmi in drugo navlako. Obenem je s takim plezanjem naveza mnogo hitrejša, v steno pa vstopa s skoraj minimalno podporo tehnologije. Zato morajo plezalne sposobnosti plezalcev dosegati oziroma presegati težavnost stene. Če je stena za navezo psihično ali fizično preveč zahtevna je pač ne prepleza v čemer je še dodatni čar alpinistične avanture.
Prepovedan polet

Prav ta čar alpinistične avanture sva okusila že v četrtem raztežaju najine prvenstvene smeri. Poč, ki je omogočala plezanje in varovanje je izginila v tanki kremenovi žili, ki se je v sivem granitu vlekla navzgor preko plate in manjše strehe. Jasno je bilo, da varovanje kakšnih petnajst metrov do položnejše police ne bo mogoče, sama plata pa je izgledala prav nesramno gladko. »Misliš, da bo šlo?«, je dvomila Tanja. Tudi sam nisem bil prepričan, vendar pa je bilo jasno, da pot do vrha vodi samo preko preplezane plate: »bomo videli!« Takoj nad visečim varovališčem sem v preostanek poči zataknil nekaj friendov in zatičev in upal, da bi zdržali tudi kak dvajset ali trideset metrov dolg polet. Plezanje po gladki plati je terjalo obilo občutka in predvsem mirnih živcev. Po petih metrih sem priplezal, do strehe pod katero je bila navzven odprta poč. »A ne boš dal kaj v poko«, se je začudila Tanja. Ampak poč je bila nesramno odprta, in vedel sem, da bo friend, ki ga bom postavil vanjo, le navidezno varovanje, še za psiho ne. Vseeno sem odplezal malce desno in nekako zataknil frienda, potem pa nadaljeval navzgor. Le malo pred položno polico me je začel oblivati pot. Samo noge bi moral prestaviti, a ni in ni šlo, zdelo se mi je, da me bo kar odneslo od stene. Vedel sem, da ne smem pasti, obenem pa sem moral prestaviti noge. Moči v rokah so popuščale in odločil sem se, da tvegam in ... :»aaaa«, odletel proti Tanji. Ustavil sem se nekje v njeni višini, malce so me bolele pete, a vse je bilo O.K. Ampak saj bi moral biti še kakih deset metrov niže?! »Si v redu? Pazi, daj mir, kaj če friend spusti«, je v šoku tulila Tanja. Neverjetno, ničvreden friend je zdržal moj desetmetrski polet!
Kakih deset minut kasneje, ko so se mi po adrenalinski bombi minulega poleta roke in noge nehale tresti sem poizkusil znova. Rešilnega frienda se nisem niti dotaknil in v drugo premagal plato in svojo psiho ter preplezal ključni raztežaj smeri. Nekaj ur kasneje sva stala na deviškem 4943 metrov visokem vrhu, ki sva ga poimenovala Tan Shan. Za nama v steni ni ostalo sledov, razen gurtne za spust ob vrvi na vrhu. Tako bodo morebitni ponavljalci lahko uživali v najini podobnih alpinističnih avanturah!

Dalai Lama v Putala Shanu

Po najinem »aklimatizacijskem« vzponu sva bazo prestavila pod naslednji izziv, mogočno zahodno steno 5428 metrov visokega Putala Shana. Nekaj manj kot tisoč metrov visoko steno sva želela preplezati v istem stilu kot steno Tan Shana. Sneg na zgornjih policah stene je deloma skopnel in odločila sva se, da v dolini ostane vsa ledna oprema, obenem pa sva pod steno pustila tudi spalno vrečo, kuhalnik, hrano in čevlje, ki sva jih potrebovala za dostop in sestop. Le z minimalno plezalno opremo, majhnim nahrbtnikom, z nekaj obleke in bivak vrečo sva bila v steni zares hitra. Vreme je bilo dokaj nestanovitno, z občasnimi, sicer rahlimi dežnimi ali snežnimi plohami in zato je bila hitrost še kako pomembna. Če te v tako visoki steni s tako malo opreme ulovi poslabšanje vremena, se ti namreč ne piše dobro.
Po znova težavnem in nič kaj lepem dostopu skozi zaraščene gozdove in bivaku pod steno sva vstopila v steno, za katero bi mnogi alpinisti potrebovali več dni plezanja. Po enajstih urah sva kot prva dosegla severni vrh široke gore, ki je svoje ime dobila zaradi podobnosti s palačo Potala, nekdanjim bivališčem dalajlam v Lhasi. Na vrhu sva predrgetala noč, prestala leden bivak in se naslednji dan ob vrvi spustila pod steno.
Preplezala sva zahtevno, 1300 metrov dolgo smer, ki je zagotovo višek najine odprave. Simbolično sva jo poimenovala Dalai Lama. Upava, da zaradi tega v prihodnosti ne bova imela problemov z izdajo kitajske vize. Magične gore Qionglaiskega gorovja, pa tudi mnogih drugih območij Tibetanskih Alp, ki sva si jih ogledala v naslednjih tednih, so zares vredne vnovičnega obiska!

Najini plezalni dosežki na odpravi »Sečuan 2003«:
- prvenstvena smer na goro Tan Shan (4943m); »Don't fly away« (V, VIII/VIII+ obv., 570m, višina cca. 400m, 11R), prvi pristop na neimenovano goro, katero sva poimenovala Tan Shan, dolina Shuangqiao Gou, Sečuan, Kitajska
- prvenstvena smer na goro Putala Shan (5428m), »Dalai Lama« (VI, VIII-, 1300m, višina cca. 800m, 22R), prvi pristop na goro (severni vrh), dolina Shuangqiao Gou, Sečuan, Kitajska
- preplezala sva več športno-plezalnih smeri (N.P. do 5.12c) v provinci Guanxi, področju Yangshuo (kitajsko športno-plezalno področje z največjim in najboljšim potencialom). V tem področju sva preplezala tudi nekaj daljših smeri na »tradicionalno varovanje«.

Uresničitev odprave "Sečuan 2003" so s svojimi donacijami podprli: APD KOZJAK MARIBOR, CITY WALL, DIMNIKARSTVO ŽUPANEK, DUMO, FOTO TABOR, IGLU ŠPORT, KOMISIJA ZA ALPINIZEM, LANcom, LEKIS, MIKRO+POLO, SCHRACK ENERGIETECHNICK, TIP PRI, TREKING ŠPORT, VRH, ZAVAROVALNICA MARIBOR.

Akcijsko poročilo o delovanju na odpravi; avtorica sestavka: Tanja Grmovšek

Tokrat sva se Tanja in Andrej Grmovšek (oba člana APD Kozjak Maribor) podala na pot v Azijo, natančneje raziskovati ogromno Kitajsko. Prvič sva na stene v zahodnem Sečuanu pomislila pred tremi leti, ko sva v letnem zborniku American Alpine Journal odkrila članek Toma Nakamure. Članek naju je pritegnil s številnimi slikami, na katerih so bile ogromne granitne stene, pod njimi pa vsakič napis »še nepreplezano«. Kaj lepšega si lahko človek želi v današnjem času?! Očitno je letos dozorel čas za to odpravo. Na pot naj bi odšla že aprila, a nama je izbruh virusa SARS to preprečil. Odpravo sva morala preložiti na jesenski čas, kar pa se je bilo na koncu glede vremena, ciljev in načrtov izkazalo za veliko primernejši čas za obisk teh gora.
Pravzaprav pa sva pred odhodom na Kitajsko uspela pridobiti le manjši del informacij o področju kamor sva bila namenjena. Največ sva si pri iskanju informacij pomagala s članki T. Nakamure, z internetom ter z osebnimi informacijami od vseh tujih plezalcev, ki so tam že bili, to so Charlie Fowler, M. Pennings, C. Luebben in Mick Fowler. Največja ovira na celotni odpravi je bila ta, da ni mogoče dobiti dobrih zemljevidov.
Te gore sedaj spadajo pod Narodni park Siguniang, katerega so Kitajci začeli na veliko tržit. S tem so v te gorske doline uvedli velike spremembe – nove ceste, hotele, mase kitajskih turistov,… Kljub relativno lahko dostopnosti sem do sedaj še ni prišlo veliko alpinistov oz. odprav. Pravzaprav sva bila letos edina odprava v tem območju, na splošno pa ena zelo redkih odprav, ki jim je sploh uspelo kaj preplezati. Večina dosedanjih odprav je poročala o slabem, zelo spremenljivem »patagonskem« vremenu. Vreme tukaj je res nenavadno in zelo spremenljivo. S svojim lahkim in hitrim stilom sva ga maksimalno izkoristila in tako uspela preplezati kar dve prvenstveni smeri.

V sredini septembra 2003 sva se odpravila na pot, ki naju je iz Ljubljane, čez Frankfurt vodila v Beijing (Peking). Najina kilaža je bila omejena na 20 kg prtljage. Kljub temu sva uspela na Kitajsko pritovorit tako vso ledno kot vso skalno opremo. Že doma pa sva se odločila za lahek alpski stil plezanja, tako sva imela od vrvi zraven le dvojčka in še eno enojno vrv za rezervo. V Bejingu sva še isti dan ujela vlak za Chengdu, ki je glavno mesto v provinci Sečuan. Po dnevu in pol vožnje na vlaku sva nadaljnje tri dni preživela v Chengduju, kjer sva tudi nakupila vse potrebno za tritedensko bivanje pod stenami. Vreme je bilo sivo, zabasano in megleno. Z avtobusom sva se po sedmih urah pripeljala v nekoč majhno tibetansko vas Rilong, danes pa pravo mestece z ogromnimi turističnimi hoteli. Na najino presenečenje in veselje je prevladovalo sončno vreme. Že takoj naslednje jutro sva šla na ogled tako želene doline Shuangqiao Gou. Pogledat ali 1000 metrske granitne stene sploh obstajajo. S turističnim avtobusom so naju po novi cesti zapeljali v 35 km dolgo dolino. Sprva ni bilo nič sten, ki bi naj bile za naju, na koncu doline pa sten kolikor hočeš. Naredila sva načrt kam in kako bova šla in skušala kaj preplezati. Sama kar nisem mogla verjeti med kakšnimi hribi sva se znašla. In vsi ti vrhovi in stene le čakajo na svoje osvajalce. Raj v pravem pomenu besede! Bila sva popolnoma navdušena. Najbolje od vsega je to, da se Kitajci ne zavedajo kakšne bisere imajo pred seboj. Drugače bi tuje alpiniste ob obisku teh gora še bolj zacarinili. A kdo pravi, da se to ne bo zgodilo v naslednjih nekaj letih. Modro nebo je obetalo lepe dneve. Še isti dan sva plačala vsa dovoljenja za dostope na vrhove in bivanje v parku. Vreme je bilo treba izkoristiti in to čim prej!
Naslednji dan sva se z vsemi 100 kilogrami opreme selila pod najin prvi nagledan cilj. Vso opremo sva pustila pri bližnjem tibetanskem pastirju in se še isti dan le z minimalno opremo napotila pod nagledano goro. Dostop, katerega sva si zamislila čez strmo pobočje je bil prava muka. Pikajoč češmin, strme plate poraščene z mokrim mahom, ogromni rododendroni, ki te niso spustili skozi,… Po osmih urah in več kot 1000 metrih višinske razlike sva si uredila bivak pod obokom južne stene gore, ki sva jo kasneje poimenovala Tan Shan (4943m). Čez noč se je vreme malo poslabšalo. Naslednje jutro sva vstopila v nagledano linijo v levem delu stene. S seboj sva iz doline vzela le komplet frendov in jebic. Smer sva preplezala v čistem stilu – za nama ni v steni ostalo nič. Najtežji, četrti raztežaj je postregel z delikatnim plezanjem v platah, kjer približno 15m ni bilo mogoče namestiti nobenega varovanja. Zelo resen raztežaj. Kot prvopristopnika sva se povzpela na najvišji vrh, na katerem sva tudi pustila kos vrvi za spust. Po koluarju na jugovzhodni strani sva sestopila pod steno. Še enkrat sva bivakirala in se naslednji dan vrnila v dolino. Prvenstveno smer »Don't fly away« sva preplezala 25.9.2003.
Nato sva se z vso opremo preselila 10 km po dolini navzgor in si nasproti najinega naslednjega cilja, goro Putala Shan postavila bazo. Naslednje tri dni sva počivala in opazovala ter proučevala vse bolj spremenljivo vreme (sonce, oblaki, kapljice dežja, veter, sonce,…) in iz dneva v dan bolj drugačno steno. Ta je bila vsak dan manj zasnežena. Zato sva se odločila, da bova vso ledno opremo pustila kar v dolini. 29.9. sva bila namenjena pod steno Putala Shana (5428m), a nama je vreme to preprečilo. Svoj namen sva tako uresničila naslednji dan. Spet je sledil dolg, strm in naporen dostop. Bivakirala sva pod steno in naslednji dan še v temi vstopila v osrednji del stene. Ponovno sva želela plezati čim lažja in čim hitreje. Tak hiter stil se nama je ponovno obrestoval. Iz doline sva si nagledala najbolj logičen prehod čez steno, sploh glede na to, da gora do tedaj še ni imela pristopa na vrh. Spodnji del smeri je bil objektivno zelo nevaren, saj je kamenje žvižgalo od vsepovsod. Srednji del se je postavil pokonci in sledilo je 400 metrov strmega plezanja. V sredini smeri se je Andreju izpulil kamen. Pri čudnem obratu v zraku je z rebri zadel na izbočen raz, kamen pa je priletel na mojo ramo. Še v šoku je preplezal naslednji raztežaj in sklenil, da kljub bolečinam nadaljujeva proti vrhu. Vreme je se je ves dan spreminjalo (megle, veter, sonce, črni oblaki,…). Od markantnega stolpa naprej (17R), kjer se je pričel pojavljati sneg, sva mislila, da bova takoj na vrhu. A je nagledana linija iz doline krepko varala. Severni vrh gore Putala Shan sva dosegla 1.10.2003, pol ure pred temo, po 11. urah plezanja brez večjih počitkov. Smer sva preplezala le z uporabo frendov in jebic. Raje kot da naju noč ujame na kakšni izpostavljeni snežni polici sva se odločila za mrzel bivak na vrhu. Mrzlo noč sva tako preživela na neudobni poševni plati, viseča v frendih. Naslednje jutro sva v megli pričela s spustom v dolino, po zamrznjenih in z ivjem obloženih vrveh. V steni sva v območju najine smeri pustila opremljen abzajl. Popoldne sva dosegla vznožje, vmes pa doživela spet kanonjado. Pod steno sva ponovno bivakirala in naslednji dan sestopila v dolino. Andrejeva rebra so se krepko razbolela.
Ponovno sva si postavila bazo v dolini, nasproti gore Putala Shan. Naslednji dan se je vreme poslabšalo, močan dež je prešel v sneg in čez noč je zapadlo 20 cm novega snega. Še sreča, da naju ni takšno vreme ujelo v steni! Stene so bile spet čisto bele, tako kot prvi dan, ko sva prišla v to magično dolino. Andrejeva poškodba je obljubljala da bo trajala. Žal sva se mogla posloviti od najinega še tretjega nagledanega cilja. Čez dva dni sva zapustila dolino Shuangqiao Gou in se vrnila v Rilong. Ker se je vreme ponovno izboljšalo sva se odpravila pogledat še sosednjo dolino Changping Gou, v kateri se nahaja slavni Siguniang Shan (M. Fowler, zlat cepin 2002). Po 12km hoje sva prišla pod severno steno Sigunianga, ki obeta še marsikakšno dobro linijo.
Nato sva se ponovno preselila v Chengdu, v hostlu pustila večji del najine opreme in se odpravila raziskovati še bolj zahodni in hribovit del Sečuana. Največji problem plezanja na Kitajskem je prav ta, da je skoraj nemogoče priti do informacij kje je kaj dobrega, kam se splača iti, kako priti do tja… V naslednjih štirinajstih dneh sva se tako po gorskih cestah prevozila 1800 km in videla ter poslikala ogromno dobrih hribov ter področij, ki so zagotovo vredna obiska. Ob meji s Tibetom sva zavila na jug, v provinco Junan, ki ima odlične visoke gore (prav tako večina še neosvojene).
Najino raziskovanje sva nadaljevala na kitajskem krasu, kjer sva obiskala skale v okolici Kunminga (Junan), ter skalni gozd – Shi Lin, oba imata ogromni plezalni potencial. S plezanjem sva nadaljevala v provinci Guanxi, v okolici mesta Yangshuo. Prevladovale so športno-plezalne smeri, v območju pa vzdržujejo tudi plezanje daljših smeri zgolj na tradicionalno varovanje (frendi, jebice). Andrejeva poškodba reber se še kar ni hotela posloviti. Kljub temu sva v slabih dveh tednih, kar sva bila tukaj preplezala skoraj vse smeri v tem območju.
Z avtobusom sva se vrnila v Chengdu, vzela vso opremo in bila po dnevu in pol ponovnega sedenja na vlaku spet na izhodišču najinega zelo dobrega in uspešnega plezalno raziskovalnega potovanja, v Bejingu. Konec novembra 2003 sva se vrnila v Slovenijo.