Ljudje.
Ob potovanju po Indijo imaš verjetno največjo srečo, če ti po prvih dneh v denarnici ostane še kaj denarja. Kot na vseh potovanjih si prve dni najbolj "ranljiv" in najbolj dovzeten za plačevanje po turistični vsaj trikratni ceni. Tudi naju so tekom meseca dni in pol uspeli nekajkrat zelo dobro "olupit". A to moraš pač vzeti kot del vsakega potovanja, pa čeprav te v tistem trenutku to zelo razjezi. Ljudje se kljub naukom njihove vere nič kaj ne zavzemajo za izboljšanje lastne karme - do turistov so neusmiljeni, kot je do njih neusmiljena razdelitev v kaste.
Prve štiri dni bivanja v Indiji sva imela dokaj intenziven ter prijeten turizem v pokrajini Ladak, na severu Indije. Prav uživala sva med pretežno tibetanskimi domačini, ki dajo pokrajini svojstveno dušo. V Leh sva prišla ravno v času največjega kulturnega festivala in bilo je res odlično! Zadnje štiri dni v Indiji pa sva preživela intenziven turizem v državi Rajastan. Želela sva okusiti "pravo" Indijo, katero sva nato pokasirala v velikih porcijah. Na trenutke je bilo kar preveč. Bas! Ni čudno, da je bil za naju prihod domov, kot prihod v oazo.
Gore.
Tokrat sva ponovno šla v bolj odročne in manj raziskane doline ter gore. V državi Himachal Pradesh sva preživela in plezala v 100km dolgi dolini Miyar Nala. V bazi, ki je ležala na skoraj 4000m sva preživela skoraj mesec dni. Nad bazo so se v nebo poganjale stene kamorkoli si le pogledal. Z bolj ali manj dobro vremensko napovednjo naju je tudi tokrat razveseljeval g. Andrej Velkavrh - NAJLEPŠA HVALA! Vreme je bilo, ja. Ampak tokrat ne najboljše in predvsem zelo muhasto ter zelo zimsko. Za najvišje stene sva bila letos tukaj ob nepravem času.
V vas Tingrit sva se pripeljala po res nori cesti in to kar z lokalnim avtobusom(!). Do baze sva potrebovala dva dni. Za nošnjo opreme sva imela dva konja ter še dva domačina. Sprva je hotelo iti vse nekako narobe. Oba najina gorilnika sta želela odpovedati svoje sodelovanje pri kuhanju. Pa še vreme je bilo precej slabo - dež s snegom in močan veter. Prve dni nama tako še na pamet ni padlo kakršnokoli razmišljanje o plezanju! Vse skupaj je bilo bolj preživetje v divjini! Po nekaj dnevih sva si uredila pastirsko hišo, ki sva jo spremenila v kuhinjo in dnevni prostor ob slabem vremenu - osnovni bivalni pogoji so bili zagotovljeni. Kuhalnik je zdržal in nekako le delal - topla hrana je bila tudi zagotovljena. Sva pa imela črno kuhinjo s polmetrskimi plameni in občasnim kuhanjem na jakove dreke. Ma je bilo pestro! Vsekakor sva bila po mesecu dni prijetno odišavljena in umazana.
V treh tednih, ki sva jih imela na razpolago za plezanje sva imela štiri dokaj lepe dneve (to pomeni čisto brez padavin nad nama), nato pa še štiri. Sva bila zadovoljna, da je bilo sploh kaj lepega vremena! Seveda sva le-te dodobra izkoristila. Kako pa si lahko pogledate pod drugo, bolj plezalno obarvano novičko: http://www.grmoclimb.net/?str=31&pid=47
Odklop...
Ugotovila sva, da če so osnovne (doma tako samoumnevne) stvari na preizkušnji, te vsi dodatki niti najmanj ne zanimajo! Pravzaprav naju je tokratna odprava res na nek način prečistila. Prav zato tako rada potujeva v nove kraje, nove dežele, pod neraziskane gore, ker ti glavo postavijo na pravo mesto. Hitreje ali počasneje ugotoviš kaj je v življenju pomembno, kaj te veseli in zakaj nekaj delaš. Ugotoviš kaj je zate res pomembno! Kot da ti vse neumnosti, nepotrebne želje, popačeni pogledi na svet, čudna hotenja izginejo iz glave. Oba sva se strinjala, da je bila ta odprava res ta pravi odklop! Odklop od našega hitrega sveta, odklop od informacijskega bombardiranja s podatki, dogodki ali stvarmi, ki jih sploh ne potrebuješ. Kdaj ste se nazadnje odklopili vi?!
Več slik si lahko ogledate v galeriji, na naslednji povezavi: http://www.grmoclimb.net/?str=7&aid=33 |