Dolina Miyar Nala.

Dolga dolina, ki se začne s sotesko nad mestecem Udaipur se po 100km zaključi na vrhu ledenika Miyar, ki na drugi strani preide v pokrajino Zanskar. Čudovita, v zgornjem delu široka in ravna glavna dolina je prav rajska za trekinge in redke plezalne odprave. Zadnja leta je to vse pogostejša plezalna destinacija, tudi zato, ker za plezanje v teh gorah ne potrebuješ nobenih dovoljenj ali oficirjev. Težavna indijska birokracija te tako pusti pri miru. Nekaj časa sta nama v bazi delala družba dva Slovaka - Andy in Juraj, znanca iz lanskoletne drajtul tekme v Bratislavi. Prav fino smo se imeli, ko smo se ob deževnih večerih vsi štirje stiskali v "naši" majhni pastirski kočuri. 

Štiri prvenstvene smeri in dva deviška vrhova.

Kakšni so občutki ko kot prvi stojiš na vrhu neke gore?! Kaj se ti plete po glavi ko se ozreš naokoli in vidiš še nešteto dobrih gora vse naokoli?! Kako kar ne moreš nehati vriskati globoko v sebi, ko plezaš super dobre raztežaje! Kako si lahko zmišljuješ imena za gore! Kako ne moreš spat, ker te naslednji dan čaka pot v neznano!

Najina prva smer je bila aklimatizacijskega značaja. Izbrala sva si en hrib, ki nama je bil všeč in je izgledal dovolj nizek za prvo turo. Tako sva se na prvi lepši dan sredi noči vsa neučakana zapodila pod steno. Izbrala sva si linijo po markantnem desnem razu, ki naju ni razočaral. Odlična plezarija naju je po štirih urah plezanja pripeljala na vrh. Na najino presenečenje je nekdo pred nama na vrhu že postavil možiceljna, kateremu sva veselo dodala še enega. Ker vrh še ni imel imena sva ga poimenovala Toro Peak (cca. 4850m), smer pa Toro Ridge (V+, 300m višine, 450m dolžine).

Le dva dni kasnje je sledila najina druga tura, katere okvirni potek sva si nagledala že iz Torota. Želela sva priplezati na eno bolj markantrnih gora v tem področju, ki jo odlikuje vrh z oknom za konec. Že iz doline z daljnogledom vidiš skozi hrib! Kaj takega nisva videla še nikjer! Izrazit raz, ki pelje na vrh sva uzrla že na dostopu do baze. Spet je sledilo vstajanje sredi noči in nekajurno grizenje kolen po zoprnem dostopnem grabnu (500m, nekaj mest III). Nato sva po polici prečila do raza in začela s pravim plezanjem. In to kakšnim! Poezija. Smer je začinil zadnji izredno naložen ter nevaren raztežaj, ki te je popeljal mimo ogromnega okna. Z velikim veseljem sva se drug drugemu nasmihala na oknastem vrhu. Čeprav so na to goro že poskušali splezat, pa na sam vrh ni zlezel še nihče. Smer sva poimenovala Shangrila Ridge (VII, R, 600m višine, 900m dolžine), goro pa Korklum Gou - Window Peak (cca. 5600m). Z več sreče kot pameti sva opravila še s sestopom in z res grande turo zaključila sredi noči pri najinem bivaku.

Najina tretja tura je sledila šele po daljšem obdobju slabega vremena. V gorah je uspelo zapasti veliko več snega kot bi si želela, a proti naravi ne moreš nič. V istem času je bilo dokaj blizu kar nekaj alpinistov v krepkih težavah zaradi obilice snega. Tako sva v želji, da bi šla plezati v izredno markanten in zahteven Neverseen Tower, spakirala opremo ter hrano za teden dni bivanja na ledeniku. Težko otovorjena sva po osmih urah mučenja čez zasnežene morene postavila šotor kar nekje sredi ledenika. Bližji pogled na najin visokoleteč cilj nama je dal jasno vedeti, da letos ne bo nič. Zima, zima bela, vrh gore... Poči ter police so bile zabasane s snegom, ki je bil neuporaben, stopiti pa se tudi ni želel. Tako sva začela iskati alternativne, vremenu primerne rešitve. Izbrala sva si lepo in nezasneženo linijo čez tri stolpe, a tudi pri tej turi naju je pričakalo presenečenje. Sredi noči naju je spet zasnežilo. In sva spet morala čakati cel lep dan, da se je stena otresla svežega snega. Nato sva le uspela in po 7h urah plezanja v zimskih temperaturah (prsti v plezalnikih so nama skoraj odmrli od mrazu) priplezala na deviški vrh z jebačkim razgledom. Vrh sva poimenovala Premsingh Peak (cca. 5200m), smer pa po plezanju čez številne stolpe (zobke) Trident Ridge (VII/VII+, 500m višine, 1000m dolžine).

Zadnjo turo sva opravila le dan pred odhodom iz baze. Ker je bilo tako mrzlo sva se spet odločila za južno steno, a je bila tako izpostavljena močnemu vetru, da je bilo plezanje bolj bitka. Odločila sva se za plezanje v južni steni Castle Peaka, ter v res dobri in strmi skali preplezala še četrto prvenstveno smer Lufoo Lam-Windy Way (VII+, 350m višine, 400 dolžine), Smer sva zaključila na prvem stolpu, ki so ga Italijani v devetdesetih poimenovali David's 62 Nose (cca. 4950m).

Čim manj sledi, prosim!

Na odpravo sva se ponovno odpravila sila lahka. Zaradi lažjega in hitrejšega potovanja sva imela s seboj res le najnujnejše (2×20kg in še ~25kg). Za varovanje sva uporabljala zgolj premično varovanje (frende, jebice) in večino lažjih raztežajev preplezala kar v "štajercu" (simultano plezanje). Velikokrat je bilo zelo težko namestiti varovanje in marsikaj je bilo potrebno splezati na runoute.V stenah in pod njimi sva želela pustiti kar najmanj zapuščine, tako da sva abzajlala na roglje in pridno zbirala ter nato skurila smeti. Za potovanje sva izkoristila možnost enostavnega lokalnega prevoza in ne dragih turističnih "jeepov". Tudi proces umivanja sva vzela sila ekonomično, saj sva bila "čista" kot še nikoli. Višine gora sva določala z višinomerom (ura) in GPSom (satelitski telefon). Ugotovila sva, da je večina predhodnih odprav kar precej zgrešila višine gora.

Ali še kaj ostane?!

Za plezat v tem področju kar nekaj. Za raziskovat pa še veliko.

Več plezalnih slik ter informacij lahko najdete v rubriki "galerija"ali na tejle povezavi: http://www.grmoclimb.net/?str=7&aid=34

Več informacij ter slik glede smeri pa lahko najdete pod rubriko "smeri" ali na tejle povezavi: http://www.grmoclimb.net/?str=502&aid=23