Prizorišče tekmovanja je bilo še bolj spektakularno kot sem si sploh predstavljala. Kraj dogajanja v desetem nadstropju pod zemljo, v parkirni garaži izvrtani v skalo tik pred idilično lepim Saas Feejem. Odlična organizacija in super postavljene smeri, kjer sta v igri plezanja več kot dve dimenziji. Srečala sem vse stare znance in spoznala ogromno novih.
Primož je bil edini slovenski moški predstavnik in jaz edina naša ženska predstavnica. Primož je kljub prebavnim motnjam odlično opravil s kvalifikacijsko smerjo in se uvrstil v polfinale naslednjega dne! Odličen dosežek med tako močno konkurenco, kjer te že najmanjša napaka prikrajša za boljšo uvrstitev. Tudi v polfinalu je dobro pogruntal vse dolge gibe in trike smeri ter zasedel končno 12. mesto v težavnosti. Bravo Primož!!! V hitrosti je prav tako plezal zelo dobro in se uvrstil v polfinale, kjer je nato zaradi padca ob brzenju navzgor pristal na 15. mestu. Prvi trije so bili seveda Rusi, nato Urs Oddermat in nato spet Rusi. Hitrost sploh ni bila nedolžna. Zaradi slabše kakovosti ledu je zdravniško pomoč iskalo kar nekaj plezalcev in plezalk, ki so si ob padcih ruske cepinčke pikali in zatikali v roke ter stegna.
Jaz sem se v kvalifikacijski smeri malo čudila umetnim oprimkom na katere po toliko plezanja v skali res nisem navajena. Kljub slabšemu ogrevanju in čisto mrzlim prstom sem se uvrstila v polfinale naslednjega dne. Nekako ves čas nisem bila jaz in kar nisem imela moči stisniti cepine. Nikoli me ne stisne zdravje, a tokrat me je nekaj napadlo ob čisto nepravem času. Kljub temu sem dala vse od sebe, dobro plezala v spodnjem delu smeri in zaključila s svojim plezanjem ko bi morala začeti uporabljati ostroge, ki pravzaprav ne gredo najbolj v moj stil plezanja oz. se jih moram še naučiti uporabljati. Zasedla sem končno 14. mesto v  težavnosti. Ni slabo za prvič, a naslednjič bo zagotovo še bolje. Pravzaprav sem prišla dlje od 12. uvrščene, a nisem vpela vmesnega kompleta, ki po novejših pravilih prinese višje točke. Ja, bi morala obnovila vse mini trike, kaj je potrebno storiti tik preden padeš dol. Vsekakor odlična izkušnja in končno sem videla, kako takšna tekma izgleda in kaj sploh moram trenirati. V hitrosti sem odlično plezala za trening, potem pa v kvalifikacijah takoj na začetku v preveliki naglici in želji pokazati Rusinjam, da grem lahko tuji jaz hitro, padla. V polfinalu na izpadanje sem zato plezala z najhitrejšo iz kvalifikacij. Na koncu sem bila uvrščena na 5. mesto v hitrosti. Prve štiri plezalke so bile super hitre in predvsem za to natrenirane Rusinje.
Finale sva oba navdušeno opazovala iz rjoveče množice, ki se je vila več kot osem nadstropij navzgor. Vzdušje, glasba in navijanje gledalcev je samo naraščala od finalista do finalista. Odlična predstavitev plezanja osmih najboljših pri ženskah in moških, po spektakularno postavljenih smereh, kjer so čez ključne detajle prišli le najboljši. Vsakega tekmovalca sem vzela pod drobnogled, da sem videla kako je kdo prišel čez kakšen detajl, kako vpenja komplete, kako hitro pleza, zakaj je s svojim stilom najboljši. Zame je bila to učna ura mojstrov in mojstric, ki se s tem ukvarjajo že zelo dolgo in so bili že v nešteto takšnih situacijah. Saj pravijo, da se lahko že samo z opazovanjem ogromno naučiš.
Po mega žuru v The Clubu sva se s Primožem spravila v avto in odšibala proti domu. Želen obisk Kanderstega sva zaradi mojega švoh zdravja žal prestavila na naslednje leto. Še k sreči, ker sta me kašelj in boleča pljuča krepko pohopsala.

moška težavnost

1. Markus Bendler

2. Simon Wandeler

3. Jack Muller

... 12. Primož Hostnik

ženska težavnost

1. Ines Papert

2. Jenny Lavarda

3. Petra Muller

... 14. Tanja Grmovšek

Na fotografiji Jenny Lavarda (Italija) foto: Klaus Fengler