Saj sprva nisva mislila, da bova letos še kaj plezala v skali in celo v dolgih smereh. A vreme je tokrat zelo presenetilo, celo poletje ni bilo tako vroče kot je bilo te štiri dni v stenah Selle. Kaj lepšega si lahko želiš kot plezanje v kratkih rokavih s pogledom na že zelo zimsko zasneženo Marmolado in okolico.
Tri dni sva plezala v južni steni Piz Ciavazes (2836m), kjer sva prvi dan preplezala markanten desni raz, Abramov raz (VII-, 300m). Naslednji dan je Andrej želel iti pogledat v staro tehnično smer, »Via Italia« (8a, 200m) katero je Bubo lani uspel preplezati prosto. Smer, ki ima tako izpostavljeno linijo, da ti ni nič kaj jasno. Kar malo sem se odvadila takega lufta pod ta zadnjo in sem sprva kar debelo gledala, ko sem videla kakšni previsi in strehe me čakajo. Andrej si je smer malo nagruntal, za kdaj naslednjič, ker se je izkazala da je ta prava 8a. Jaz sem spet malo ponovila gvihtanje in prepenjanje iz klina v klin. Naslednji dan sta naju s svojim obiskom na tretjem ovinku razveselila Klara in Matic, ki sta nama popestrila naslednje večere. Po dnevu sončenja in ogledovanja okoliških sten sva počakala na sonce v prvem raztežaju in šla plezat Buhlovo varianto velikega Micheluzzija in nad gredino nadaljevala vse do vrha (VI+, 500m). Večina navez v tej steni namreč na polovici odkuri iz stene. Izstop na vrh je bil prava grozljivka. Glede na to, da sva pozabila čelne svetilke sva drvela proti abzajlu in ravno pravi čas uspela priti do avta. Dan je pač kratek in stena dolga. No s temi vzponi sva zaključila z Dolomiti, za letos. Že čez dva tedna namreč jaz že letim v zimski Kolorado, novim dogodivščinam naproti. |