Ker se leto 2005 preveša že proti koncu je včasih prav fino narediti mali pregled kje si bil in kaj ti je uspelo narediti.
Najino leto 2005 se je začelo z novoletnim sončnim vrhom našega očaka, Triglava. V januarju je sledila najina nadvse uspešna odprava v Patagonijo, ki je bila nesporno kraljica leta. V treh tednih bivanja v osrčju magičnih gora je Andrej skupaj s Silvotom stal na kar štirih patagonskih vrhovih. Verjetno je bilo zanju največje veselje dirkanje na Cerro Torre po najdaljši deloma prvenstveni smeri, sledili so še odlični vzponi na Aig. Poincenot, Aig. Exupery in Aig. Rafael. Tanja je skupaj z Moniko dvakrat doživljala kalvarijo na Cerro Torre, a je v drugo uspelo. Skupaj sva priplezali še na Aig. De la 'S, nato pa je Tanja z Rokom in Aljažem priplezala še na Aig. Exupery. Najina telesa so bila po številnih naporih in neprestanem dirkanju na patagonske gore in iz njih čisto razštelano še nekaj mesecev kasneje. Še sedaj nama je ob pogledu na kakšno sliko od Cerro Torre najbolj neverjetno to, da sva oba stala na vrhu te magične gore. Noro lep hrib, pravzaprav najlepši ;-) In nihče ti občutij in doživetij ne more vzeti, niti jih ne more razumeti.
Ujela sva še nekaj zime doma in preplezala nekaj težjih slapov, ki so bili letos narejeni. Sledilo je vplezavanje v Paklenici, ki je bilo letos res intenzivno in dobra podlaga za vso poletno plezarijo. Prvi naslednji šus je bila hitrostna tekma v Paklenici, katera je dobra predvsem zato, ker si po njej v odlični kondiciji. Paklenico sva letos obiskala več kot šestkrat in Markotu ter Andreju je pred poletjem uspelo preplezati tri težke smeri v enem dnevu.
Nato so sledili Dolomiti, v katerih sva bila prav tako več kot šestkrat, žal zaradi Andrejeve službe vsakič le za vikend. Časovno omejeno plezanje, a zato sva bila midva toliko bolj podžgana da v odmerjenem času vsak od naju nekaj dobrega zleze. Andrej se tudi letos ni izneveril težkim smerem v velikih stenah Dolomitov. Uspel je v Veliki Cini, kjer je preplezal smer Camilotto-Pellesier, spominsko smer M.Minuzzo. Ob tej smeri je preplezal še več smeri do devete težavnostne stopnje. Tanja je v Dolomitih uspela prosto preplezati več smeri sedme stopnje, ter si s tem dokazala letošnjo dobro formo. Sledil je še malo daljši obisk švicarskih gora, kjer sva ogromno plezala. Velike stene tako v Švici kot v Franciji so bile zaradi obilice svežega snega v njih žal le neuresničene želje. Pač naslednje leto, saj stene ne bodo nikamor pobegnile.
V naših gorah sva se mudila predvsem za vikende, ko ni bilo primernega vremena kje drugje. Preplezala sva lepo število tudi težjih smeri, katere so bile izziv za Andreja, zame pa borba priti čez težke detajle. K težjim smerem sva dodala še obvezne klasike, katere pač moraš enkrat preplezati. Za plezališča sva tudi letos našla bolj malo časa. Andrej je uspel v smereh do 8a, Tanja pa v smereh do 7b.
In tako se je leto obrnilo naokoli, hitro kot blisk. Sedaj je na vrsti fitnes, stenca, drajtuling zunaj in na naši stenci za drajtuling, pa malo kolesarjenja, nabiranja kostanjev in sonca pod milim nebom. Nato pa še letos sledi mini odpravica v Ameriko in plezanje v zimskem Koloradu.
Torej, čemu vse to?! Zato ker je fajn in ker nama je všeč. |