Začetek letošnjega septembra sva
se po večmesečnem usklajevanju (prostih terminov in ustreznega vremena) končno
navezala s »starosto« slovenskega alpinizma, Grego Lačnom. Splezala sva lepo in
konstantno smerco Casablanca – Magic line
(IX-, 200m), nad Bodenbauerjem v
Hochchwabu. Ob kratkem dostopu in tudi ne predolgi smeri sva imela obilo
časa tudi za »čvek«. Med nešteto temami, ki sva jih obdelala, me je Grega, bolj
s spodbudo kot vprašanjem: »Pa zakaj te nič več ne napišeš?«, zadel v žulj. Ja,
s časovno distanco ugotavljam, da zapisi in fotografije na grmoclimb.net, ob
tem da obveščajo, spodbujajo in usmerjajo mlajše generacije slovenskih
alpinistov, pomenijo zame edini pregleden in trajen spomin na dogodivščine, ki
jim posvečam največ svojega prostega časa in energije.
Prav zato sem se odločil, da
potegnem črto pod letošnjo skalno sezono in obudim vsaj kampanjsko internetno
dokumentiranje.
Pa nadaljujmo tam kjer smo končali,
v južni steni Planjave. Po obisku
pred tremi leti mi tamkajšnja linija ni dala miru. Leto kasneje, spet v
jesenskem času, ko stena ponuja najboljše plezalne pogoje in kraljuje nad
porumenelimi macesni Repovega kota, sva se nadnjo spravila z Andrejem Ercegom –
Crnim. Po naravni liniji sva (od spodaj) preplezala zadnja dva raztežaja in
linijo pripeljala na vrh stene ter dodala še vstopni drugi raztežaj. Ker je
Blaž svoj del smeri že (pre)razkošno opremil s svedrovci (ki se žal v drugem raztežaju
svetijo tik ob klinih starejše Spominske smeri Cirila Homarja), sva tudi midva smer
opremila s svedrovci (razen tam kjer se
prekriva s prej omenjeno smerjo in je potrebno vpeti tri stre kline). Smer, ki
je dobila ime Sreča na vrvici, je morala na prosti vzpon počakati še dve
leti, do letošnje jeseni, ko sva jo preplezala najprej z Žigo Oražnom, dober
teden kasneje pa še z Andrejem Ercegom.
Pa skočimo na začetek moje
letošnje skalne sezone. Ker zadnje čase vedno več zimskih in pomladanskih
trenutkov preživim v zasvajajočem vjuganju z manj znanih vršacev, iskanju
dobrega snega in magične snežne idile so plezalniki zamenjali smuči šele konec
aprila. Po klasičnem prvomajskem vplezavanju in »zagrevanju« bolečega križa v Paklenici
je konec maja sledila mini ekspedicija v Albanske
Alpe. Raziskovalno plezanje v deželi orlov mi že nekaj časa ni dalo miru,
zanj pa se je navdušil še moj stari soplezalec Igor Ćorko - Zagorac. Z njim sva
ogromno plezala na začetku moje plezalne poti in pred 20 leti nabirala plezalne
izkušnje tudi v Yosemitih. Albanija, Albanci, predvsem pa lepi in še vedno zelo
prvinski hribi in plezalno neobdelane stene so seveda navdušili. Raj za
raziskovalno - avanturistični skalni alpinizem, in to ne kje v kaki zakotni
himalajski dolini ampak le dan vožnje od doma! Žal sva uspela preplezat le dve, pretežno s svedrovci
opremljeni smeri v »big wallu« južne stene Maja Arapit, Raki am Arapi, (VIII,
800m) in Tschackalacka, (6c+, 800m). Žal predvsem zato, ker sem se domov
vračal avnturistično »razrajcan«, a neizpolnjen. Igor pač ni bil motiviran za
kako prvenstveno plezarijo.
Po klasičnem obisku Križevnika, tokrat smeri Vrt bogov (VII+,200m), s Crnim, sem
avanturistični in prvenstveni draž lahko
izživel z drugim starim soplezalcem, Silvom Karom. Stari maček je še vedno (ali
spet) plezalno in prvenstveno našpičen in (za svoja leta) v zavidljivi formi.
Povabil me je v svoje kraljestvo, Planjo. Tam sem pred leti s Tanjo splezal eno
bolj resnih in težavnih smeri v naših hribih, Frančkov »Obraz«. Spodaj Obraz
ovinkari zgoraj pa se zažene v monolitno steno, kjer se skriva skrajno
neprijeten podrt previs s slabim varovanjem. Že takrat sem si ogledoval
direkten vstop in možnost pobega v logično zajedo levo od Obraza v vršni steni.
Seveda je imel linijo ugledano tudi Silvo. Plezarija je bila napeta in
kvalitetna, najina naveza pa je delovala tako kot nekoč v patagonskih in
karakorumskih iglah, rutinsko in tekoče. Užitek. Johanovo (VII+, 500m),
sva posvetila velikanu slovenskega alpinizma Janezu Jegliču.
V avgustu sva z Nejcem Pozvekom
že tradicionalno vodila tabor za perspektivne alpiniste v Alpah. Vodenje tabora
za »mladce« je zame plezalni dopust, kjer lahko ponudim svoje izkušnje, znanje
in zagnanost slovenskemu alpinističnemu
podmladku, po drugi strani pa z njim vzpostavljam oziroma ohranjam tudi oseben
stik. In prav vedno se imamo fajn in se dobro naplezamo. Tokrat smo plezali v
in nad čudovito dolino Val di Mello.
Mladina se je trudila po svojih močeh, starejši pa tudi nismo zaostajali. Z
Nejcem in Tjašo smo med drugim preplezali slavni, a vsaj za moj okus preveč
zaraščeni Qualido, smer Magic line
(7c, 700m) in alpsko, resno in donečo Via
del Inglesi v Piz Badile (VIII+,
600m). Predvsem druga je bila prava alpska tura.
Nekoliko kasneje sva se z Nejcem
navezala še pod eno redkih pomembnejših dolomitskih sten, ki je še nisem
preplezal – SZ steno Heiligerkreuzkofla.
Splezala sva lepo, moderno, a z izjemo dveh svedrov le z nekaj klini opremljeno
smer Perla precioza, (IX+, 375m).
Plezarija je bila dobra, proti pričakovanjem pa ne preveč težavna. Pravzaprav
je isto veljalo tudi za obe omenjeni smeri nad Mellom, ki pravtako sodita v
kategorijo krepko precenjenih. Plezalci in alpinisti v stenah vsekakor »iščemo«
tudi težave oz. težavne smeri, ne drži pa povsem, da smo zadovoljni če jih ni. Čeprav
so bile vse omenjene smeri fine hribovske dogodivščine v dobri družbi, z obilo uživanja
v plezanju in občudovanja razgledov, sem nekoliko pogrešal »borbo«, ki sem jo
pričakoval.
Konec avgusta pa sva z Luko
Krjncem odkolesarila v julijsko dolino Mrzle vode. Tam sem plezal le led, skala,
ki sva jo potipala, pa je bila popolno presenečenje in navdušenje. V severni
steni Male lojtrice sva splezala
Dekotovo smer Alpska mavrica (7c+,
350m). Čeprav ima smer nekaj »problemov« z linijo, pa fantastično razčlenjen,
previsen in kompakten dolomit omogoča perfektno gibanje onkraj vertikale. Neverjetno,
v stenah širom po svetu plezam že slaba tri desetletja, pa sem šele sedaj
odkril, da imamo tako rekoč pred nosom odlične stene, ki niti slučajno ne
zaostajajo za dolomitskimi. Vsekakor si želim fantastično skalo Viševe skupine
kmalu spet potipati!
Plezalno sezono smo zaključili v
tradicionalni kromirjevi Pakli. Za družinske izlete plezajočih očkov zagotovo
ni boljše destinacije daleč naokoli. Odlična plezarija in kup smeri, enostavna
logistika, morje, stari prijatelji in znanci,
vedno kdo, ki bi s tabo plezal le par ur ali pa cel dan. Tudi Tanja in Tara z
veseljem poplezata ali pa se skupaj odpravimo na plažo ali planinski izlet.
Idealne družinske počitnice. V Pakli se še vedno najde tudi kaj, kar še nisem
preplezal. Z atijem Lorijem sva se napenjala v novih plezališčih, z atijm
Ivekom pa uživala v previsnih šalcah smeri naše generacije, 50
and life to go, (6c, 200m), kot po navadi pa sva se navezala tudi s tato Marinom.
Kmalu po Pakli je tudi v štajerskih bregih zapadel prvi pravi sneg letošnje zime. In od takrat pa tako
ali tako samo še sneži in sneži. Takšno zimo imam rad, hitro, sneženo in belo.
Plezalniki so že v kleti, topla skala le še daljni spomin, psi in smuči pa komaj čakajo na naslednji sprehod
in spust!
|