Danes, 2. decembra je bil moj uraden rok poroda, a s Taro sva že mesec dni doma in stara je že 8 tednov! Tako dobro smo utečeni, da že načrtujemo nove družinske podvige (prilagojene razmeram, seveda).

Iz porodnišnice so naju (na moje veselje) odpustili že 29. oktobra, zato ker je bilo s Taro vse v redu in ker sva se tako dobro dojili. Domov sva prišli s Tarinimi 1780 g ter tremi tedni starosti,  pravzaprav v "35. tednu nosečnosti". 

Še vedno sem mnenja, da je bila celotna izkušnja čisto v redu oziroma vsaj vzela sem jo za takšno, kljub temu da mi je voda začela odtekati v 31. tednu in da sem rodila v 32. tednu nosečnosti. K sreči je bilo z malecko vse v najlepšem redu od vsega začetka ter je v redu še sedaj in sploh ne zgleda več kot nedonošenček.

Če bi mi kdo prej rekel, da bom mesec dni preživela v bolnici, mu sprva ne bi verjela, potem pa rekla če je malo nor. Ko pomislim nazaj sem se v bolnici počutila kot da bi bila na kakšni plezalni odpravi. Imela sem cimro s katero sem prebivala v isti sobi 24/7, skupaj sva reševali težave in nove neznanke, občasno je bila glavna tema pogovora hrana in stranišče, pa seveda razmere ter detajli črpanja mleka in tudi bolj normalne teme ki se niso vrtele okoli dojenčkov..., vsakih nekaj ur so nam skuhali in pripeljali hrano, vsake toliko je "stena poklicala" na intenzivni oddelek. Res, skoraj kot na odpravi v Pakistanu ;-)

Mesec dni kasneje ugotavljam, da je Tara po mesecu in pol nejokanja našla svoj glas, da je zelo lepo pridobila na teži (saj ima že čez tri kilograme in to zgolj z dojenjem) ter da je za svoja starša še vedno čudež in najlepša punca. Načrti za družinska potovanja se že kujejo, dopust je že rezerviran...

Imamo se fajn.

ps: ker med letom nisem imela odvečnega časa za zapisovanje novic na najini spletni strani se tudi moja nosečnost ni pojavila med novicami ... bom skušala kaj napisati za nazaj, saj se mi je dogajalo, na veliko. Še moj večni projekt na "Večni poti 83" sem uspela zaključiti v začetku septembra...