Poletno plezalno sezono sva z Lindo (Luka Lindič) nadebudno začela sicer že začetek junija v Veži, v smeri Last minute, 8a+,200m. Po dveh obiskih mi je bilo jasno, da bo za prosti vzpon potrebno kar resno potrenirat, a zdelo se mi je, da bi morda vseeno šlo. Z novo motivacijo sem res zastavil malce bolj zares, a že naslednji vikend me je v previsnem avstrijskem plezališču Arena ornk vsekalo v križu. Z leti sem postal vsaj toliko modrejši, da sem opomin EMŠA vzel resno. Ko je bil križ malce bolje sem aktivno nadaljeval z rekonvalescenco na gorskem peciklu. A glej ga vraga. Globoka luknja, ki je od daleč izgledala prevozna me je ob bližnjem srečanju izstrelila na bilanco. Nič hujšega, le rebra sem si malce nabil. Že preizkušeno je trajala sanacija te brezvezne poškodbe skoraj cel mesec. No medtem je Luka, ki je bil letos v zares vrhunski plezalni formi, suvereno opravil tudi prosto ponovitev te (še vedno) najtežavnejše prostoplezalne smeri v slovenskih gorah.

No sredi julija sem bil končno OK, ravno prav za izlet SMARa v Švico. Veselil sem se odličnih švicarskih sten kot tudi dobre in motivirane družbe. Po začetnem vplezavanju v plezališčih (zaradi dežja) sva z Lindo splezala tri lepe smeri: zahtevno granitno linijo Drei blinde mäuse, 7b, 250m v steni Chli Bielenhorn nad prelazom Furka, pa perfektno kombinacijo smeri Nachtexpress – Rockmantic, 7b+, 550m v Wendu in še nekoliko lažjo kombinacijo smeri Suworov Pfeiler - Cyclope,7a , 200m, v granitu nad Andermatom. Čeprav plezalna motivacija v delu SMARa ravno ni bila visoka sva se vsaj z Luko super imela in odlično naplezala.

Naslednji plezalni izlet je bil spet mladinski, tokrat tabor za perspektivne alpiniste, ki sva ga vodila z Nasty - Nastjo Davidovo. Vreme nas je pregnalo iz sten nad Courmayeuryem v dolino Orco na južni strani Gran Paradisa. V tednu dni (z)mešanega vremena smo se naužili poči vseh dimenzij. Bilo je celo brez hektike dolgih in zahtevnih vzponov, zato pa toliko bolj sproščeno, za mladce poučno, zame pa nikakor mučno. Več o taboru je objavljeno na http://www.pzs.si/novice.php?pid=9572 .

Že na taboru sva mnogo plezala z Janezem Svoljškom, zagotovo najbolj prespektivnim alpinitom nove mlade generacije. Ob neverjetni moči in veliki želji po nabiranju izkušenj je bilo moje povabilo na naslednje skupno plezanje povsem logično. Ker vreme letos poleti res ni bilo naklonjeno dolgim stenam sva se za konec avgusta odločila „le“za južno steno Pece, Kordeževe glave. Čeprav je to bolj jesenski cilj so bile razmere ravno ta prave. Lačnova smer Divja jaga, IX, 250m pa ravno dovolj težavna, da naju je zaposlila za ves dan. Dobra smer, z nekaj pod in mnogo nadpovprečnimi odseki. Moti le očitno (iz)klesana luknjica na detajlu najtežjega raztežaja?! No ja, meni je bilo mesto lažje splezati brez da bi jo sploh prijel.

Plezalne podvige sva skupaj z Janezem nadaljeval ponovno konec septembra ko se je končno naredilo vreme za dolge stene in težko pričakovani obisk Dolomitov. Pozno poletni Dolomiti so naju pričakali v soncu in brez množic turistov. Preplezala sva Viki kremo, VIII+/IX-, 800m v Tofani ter Via Martini- Leoni- Tranqullini IX-, 550m v Rocchetti Alti. Še posebej Viki krema se ponaša z nekaj značilnega dolomitskega previsnega kruša, ki pa je ob zadovoljivem varovanju neverjetno plezljiv. Več vetra nama je dala Rocchetta, kjer prave linije smeri ob slabi skici nisva našlo vse do zadnje tretjine stene. Tako sva si povečala predvsem resnost, malce pa menda tudi težavnost smeri .

Tri ure po prihodu iz Dolomitov sva s Tanjo že bila v porodnišnici in teden kasneje je na svet privekla drobna Tara. Ker je prve tri tedne svojega življenja preživela v porodnišnici in ker se lepo poletno vreme ni hotelo zaključiti sem v stenah preživel še en lep dan. Z Nejcem Pozvekom sva obiskala južno steno Planjave v kateri sva nameravala plezati smer Cinca Mmarinca, 7c, 300m. V drugem raztežaju naju je linija svedrovcev zaplejala nekoliko desno. Težave se sicer niso popolnoma skladale s skico, a vseeno je en raztežaj dosegal težavnost 7c. Plezanje je bilo lepo vse do raztežaja pod vrh stene, kjer se je linija svedrovcev zaključila. Pozneje sva pri Blažu Grmeku (avtorju Cince Marince) izvedela, da sva plezala nedokončan projekt. Upam, da smer dobi čim prej epilog, saj je plezarija za naše stene zares zelo dobra!