Najino plezanje je v zadnjem letu zaradi Andrejeve redne službe omejeno zgolj na vikende, katere pa zato skušava toliko bolj izkoristiti. Posledica vse te dirke sem in tja, gor in dol je včasih prekomerna utrujenost, ki se kaže v obliki mišičnih krčev, ki so postali že kar neka nemogoča stalnica.

Ker sva se zadnjič šele tretji plezalni dan napotila v Andrejevo smer v Veliki Cini in se čudila, da sva utrujena, sva šla v Minuzzota tokrat kar prvi dan. A ni kaj dosti pomagalo. Po dvanajstih urah šihta sva bila oba sesuta do konca in nazaj pod steno. Andreju je Minuzzo malo pokazal zobe s svojo stalno previsnostjo v spodnjem delu in navijanjem rok do konca in naprej. Bo treba še priti! Zelo lep dan je popoldne pokazal svojo drugo stran, megle, močni nalivi in grmenje je bila popestritev večera.

Naslednji dan sva sporazumno preživela na travniku, ob prebiranju vodničkov in ob skrivanju pred popoldanskimi dežnimi kapljami. Luka in Lori sta ta dan plezala v previsih Zahodne Cine. Nato pa pod Cimo Scotoni. Steno sva poznala že od lanskega leta. Preplezala sva smer Lacedelli, 8-, 550m (Andrej NP, Tanja 6+ Ao). Težek raztežaj je že na začetku in v njem so kot grozdeki visele tri naveze pred nama. Andrej je nekako prefajtal ne prav lahek najtežji raztežaj, ki pa je bil kljub moji skriti želji zame prebrutalen. Kljub relativno zgodnji uri sva vstopila zadnja, v sredini pa sva po dolgem čakanju raje vse prehitela. Na drugi polici (po 400m)večina navez pobegne iz stene, midva pa sva nadaljevala po originalni smeri proti vrhu. Skica ni obetala nič posebnega, plezanje pa je presenetilo do konca. Mestoma precej krušljiva skala, iskanje linije in izpostavljeni prehodi so dodali turi pravi pečat. Če ne preplezaš še zgornjega 150m dodatka k smeri, na nek način res ne preplezaš te smeri. Še ena dobra smer. Domov sva nato vozila kot dva zombija...