Oba sva rabila malo odklopa od vseh službenih obveznosti in odkrivanje še nepoznanih kotičkov Alp je bil najin cilj. Imela sva kar nekaj postankov, potem pa smo se skupaj z družino Lukić ugnezdili sredi Alp. Prvi postanek je bil Celovec, kjer je Andrej imel službene obveznosti, sama pa sem na najbolj vroč dan iz kolesa iskala dobre nove predloge za mestna drevesa. Da nisva pregorela je poskrbelo namakanje v Vrbskem jezeru. Drugi postanek je bila dolina Malte, kjer sva odkrivala nove sektorje in zanimive smeri. Dež naju je pregnal v Bolzano, ki nama je zelo prirasel k srcu že ob najinem junijskem obisku. Iz koles sva ponovno odkrivala kako zeleno je to mesto. Nato sva se šla čuditi sila nobel plezalnemu centru v kompleksu Salewa, naslednji dan pa v iskanje najine magične smeri. Brata Rigler sta pred nekaj tedni objavila novico o preplezani več raztežajni smeri Cojote (7a, 100m) v okolici Bolzana in novica ni šla mimo "Grmo radarja". Prave poke in to v rdeči vulkanski skali. Ko sva videla fotografijo, sva vedela, da morava iti smer poiskati. A največja zagata je bila ob zelo slabem opisu najti kje se ta smer v resnici nahaja. Najprej sva ugotovila, da se do smeri dostopa čez vrh, samo odkrivanje vrha te smeri pa nama je vzela več kot 2 uri, v opisu je bilo kot v posmeh navedenih 30 minut. Očitno sta bila brata Riegler prepričana, da te smeri ne bo šel nihče ponavljati ali pa sta potrebovala zgolj eno objavo za sponzorje, saj sva odkrila, da opis ni le napačen temveč tudi skrajno zavajujoč. Če ne bi bilo fotografije smeri sploh ne bi našla. Ko sva jo končno našla sva bila že precej pozna, vročina pa grozna. Andrej je smer preplezal v zgornjem delu in prišel ven kot kuhan rak. Nato sva se podala proti Švici mimo Meranovega, skozi kilometre in kilometre intenzivnih nasadov jablan. Je lepo tam, a v času škropljenja zame skrajno nevzdržno. Iz Švice sva se skozi micen tunel znašla v Livignu, pri jutranjih 0°C. Naslednje dneve smo se z Lukići na gorskih kolesih preganjali okoli Livigna in kljukali same grande turce. Res odlično gorsko kolesarjenje in zagotovo vredno ponavljanja! Vmes se je prikradel tudi kak dan plezanja v okoliških plezališčih, za izrdno dobro se je izkazalo švicarsko plezališče pod prelazom Bernina. Načrtovano plezanje v Piz Badilu sva zaradi Andrejevega "kolesarskega" nožnega palca in še česa, premaknila na kdaj drugič. Premik v St. Moritz in ob jezero Silvaplana je bilo za na konec, nato pa smo morali domov.
Andrej se čudi počem nekje sredi spodnjega dela smeri Cojote, v okolici Bolzana.
|
