Pravzaprav je bil Jaka (Marjan Prelog - Jaka) nezavedno moj mladostni "idol" ter oblikovalec mojega vstopa v svet alpinizma. Zanimivo je, kako daleč nazaj in predvsem kako močno sega moj spomin na Jančija. Vedno sem morala biti zraven in kamor je šel Jaka, sem hotela tudi jaz. Iz teh prvih let mojega življenja sega moj umotvor "TanTudi", ki sem ga izumila prav za Jako. Na zelo hitro sem mu želela povedati da sem vedno za akcijo, da grem zraven. Ko sem lezla mimo mojih 8 let, mala piška, kot sem bila, sem ob večerih rada čepela na vroči peči na alpinistični koči na Okrešlju in z ušesi večjimi kot moja glava vsrkavala vsako še tako drobno zgodbico ali vic, ki jo je med številne poslušalce tako dobro znal vnesti Jaka. Kako se mi je Jaka vtisnil pod kožo se vidi tudi v tem, da sem si za botra izbrala prav in zgolj njega (pa čeprav ni želel imeti čisto nič s cerkvijo). Še sedaj se spomnim kako sem otrpnila, ko mi je v vrsti, tik pred nadškofom na uho zašepetal, da če me bo škof v skladu s protokolom preveč "potrepljal", ga bo on kar takoj nazaj, malo bolj. Jaka se je vedno znal hecati in to mi je bilo pri njem všeč. Jaka je bil tudi vzrok, da sem kdaj preizkusila kaj novega, npr. prepričal me je da zmorem zratrakirati progo in tako sem sredi noči, na Golteh, navdušeno krmilila ratrak, se čudila moderni tehnologiji in uredila mojo prvo (in verjetno tudi moje edino) smučarsko progo.
Ljubezen do gora in narave sta mi predstavila oči Rajč in mama Ingica, a prepričana sem, da je imel Jaka velik delež pri tem, da sem se v najstniških letih odločila za alpinizem in vertikalo. Ne nazadnje sem prav z Jakom (in sestro Ando) preplezala svojo prvo alpinistično smer, Igličevo smer v Štajerski Rinki, pred več kot 20. leti. Še sedaj se spomnim kako se je Jaka gibal, kot gamsek in kako je na štantih vedno radostno požvižgaval.
Ko pomislim nazaj, je toliko zgodbic, toliko doživetij, toliko trenutkov ki jih je naša družina preživela z vsemi Prelogi, na Okrešlju, na morju v Potočnici, na Golteh, v Velenju, na rekah, na smučanju, ob kartanju, nabiranju borovnic in gob,... Ti srečni trenutki in doživetja ostanejo za večno.
Zame je vedno bil in bo ostal Janči, tisti ki je znal pripovedovati najboljše zgodbe in ti je s svojim optimizmom ter energijo tako dobro znal napolniti obilico nepozabnih trenutkov. Tako kot se v lepih trenutkih v hribih, na rekah ali morju vedno spomnim na Rajča, se spomnim tudi na Jančija. Jaz bom zanj vedno ostala TanTudi. In kot je na dan končnega slovesa od Jake rekla moja mama Ingica, sedaj Jaka in Rajč že vzganjata skupne vragolije, tam nekje.
|
