Letošnje zgodnje poletje smo znova preživeli dokaj plezalno, malce pa tudi veslaško in kolesarsko.  Z Lukcem (Lindičem) sva se večkrat zagrizla v strm dostop do predostenja Križevnika in počasi sestavila vse za prosti vzpon v najinem lanskem projektu,  Rajčevi smeri.

S Tanjo sva ugotavljala da primorski Julijci ponujajo lepše veslanje kot plezanje, pa da so Dolomiti, še posebej mnoge tamkajšnje moderne smeri, prva plezalna poezija. Z Nejcem (Pozvekom) sva se izogibala mokroti v smeri Chimera Verticale v Civetti in uživala v plezariji nad prelazom Giau.

Lansko poletje sva z Luko Lindičem v predostenju Križevnika preplezala in opremila zares dobro linijo. Že takoj nama je bilo jasno, da bo prostoplezalni vzpon v njej zahteven izziv. Zanj nama je lani zmanjkalo časa, zato pa sva se v steno polna dvomov znova podala začetek letošnjega maja. Že ob prvem obisku sva ugotovila, da bo tudi najtežji raztežaj, 30m previsna poč, v okviru najinih sposobnosti. Smer je bilo potrebno še malce očistiti, osvežiti tudi druge lažje raztežaje, počakati da so bili vsi raztežaji suhi in začetek junija nama je uspel prosti vzpon. Rajčeva smer, 8a, 250m je posvečena lani ponesrečenemu Tanjinemu očetu Rajku Rojsu – Rajču, gorniškemu navdušencu in velikemu častilcu neokrnjenih lepot Križevnika, v zadnjih desetletjih tudi neformalnem oskrbniku romantičnega bivaka pod Križevnikom. Smer ponuja zares lepo, zahtevno in za naše hribe edinstveno plezarijo. V veliki meri poteka po počeh kjer je zelo dobrodošlo znanje gvozdenja, varovanje se deloma da urediti s premičnimi varovali, nekaj pa je tudi vpenjanja svedrovcev in klinov. Več o smeri na: http://grmoclimb.net/?str=502&aid=44

Slovenski dan državnosti sva s Tanjo tokrat praznoval v 22. letni državici, tokrat v Julijcih. Malce sva kolesarila, uživala v biserih Soče in Koritnice, pa tudi plezala. En dan po mešanici skale in trav v Zadnjiškem ozebniku, v Kopiščarjevi smeri (7a, 440 m) (daleč od športnega plezanja, z sicer nekaj lepimi odseki, a pretežno »pod standardi«), drugi dan pa v več lažjih smereh v Bili peči na italijanski strani Kanina (lepa plezarija, le hitro je je konec).

Naslednji vikend se je vreme »porihtalo« še v nama ljubih Dolomitih in končno sva s Tanjo potešila najino željo po lepi alpski plezariji. V Cimi Scotoni sva preplezala redko plezano smer Via Luciano Da Pozzo, 7c+, 450m. Smer je lažja kot je sklepati iz ocene, pa tudi lepota plezanja ne dosega dolomitskega povprečja, vseeno pa je bilo plezanje zanimivo in tudi dokaj resno. Po dnevu vročega gorskega kolesarjenja, dobrih dveh tisočakih vzponov in spustov, smo zadnji dan izleta skupaj z Markom (Lukićem) zares uživali še v ta pravi dolomitski lepotički smeri Quel calcare nell anima, 6c, 400m v zahodni steni Tofane.

Predodpravarsko plezanje sva zaključila z Nejcem Pozvekom. Pretekli vikend sva v soboto plezala smer Chimera Verticale, IX, 300+600m v Civetti. Novejša smer (z le eno, a zelo zreklamirano ponovitvijo) me ni pretirano navdušila (morda sem pričakoval preveč). Malce razočarana sva se zaradi popolne mokrote morala izogniti zadnjim štirim raztežajem, vse ostalo pa sva splezala na pogled oz. flash. Najtežji raztežaj je po najinem precenjen, smer pa tudi ni tako resna in dolga kot jo opisujejo. Po obvozu sva bila ob 16h že na vrhu stene, tako da je ostalo še nekaj »đusa« za naslednji dan ko sva uživala v Gente di Mare, 7a, 350m v Lastoni di Formin.