Tokratni odklop je bil res pester in ponovno nepozaben! Občutja zaradi katerih je tako fajn plezat, potovat, veslat, se čudit in družit s podobno mislečimi. Oddih, ki je bil sila aktiven, predvsem za "grmo restiče" (ki to na koncu sploh niso bili, bi rekla Milena).
Najino plezanje sva začela v neverjetnem sektorju Finale di Ligure. Nadaljevala skozi kilometre in kilometre gozdov hrasta plutovca vse do Cassisa in Calanque. Iz Casisa sva se najprej želela do sten na vsak način pripeljati preko močno razburkanega morja, ko pa naju je morje "zavrnilo" sva čoln pospravila nazaj v avto in šla raje peš. V orkanskem vetru sva zgrešila najino smer in preplezala eno po težavah precej zanimivo in konstantno smer. Naslednji dan sva se nekaj naprezala v starem legendarnem plezališču blizu Orange, kjer sta naju dohitela Milena in Miha. Našo pot smo nadaljevali v kanjon Ardeche, malo plezali ter imeli zelo naporen restič, ki smo ga preživeli v čolnih. V nasprotnem vetru smo preveslali cel kanjon Ardeche in se čudili množici skal in sten. Res super kanjon, a ta dan zelo naporno veslanje. Ko je bilo potrebno naslednji dan naprezati mišice v previsih, niso bile roke nič kaj spočite od tega super restiča. Na naše veselje je deževalo vedno čez noč in enkrat celo tako zelo, da je reka Ardeche postala prava monster reka.
Z Andrejem sva "zrihtala" super premik čez vse hribe, po najmanjših možnih cestah proti Gorge du Tarn. Tam pa akcija naprej, plezanje, veslanje, plezanje, veslanje, plezanje,... Odkrili smo res nori plezalni plac, ki ga je odkrilo že toliko plezalcev pred nami in ga bo še toliko za nami. Smeri pravi cukerčki, skala odlična, smeri noro dolge, nekatere plezajo lokalci celo v 100m cugih, cel ambient res všečn. Andrej je spet razturaval, fajtal smeri NP vse do 7c+. In ker sedaj nimava več skic in opisov samo za plezanje ampak še od vseh okoliških rek kamor greva, sva v tem koncu preveslala velik del reke Tarn in gorsko divji Tarnon, kjer naju je prvič uspelo izstreliti iz čolna kot raketi. Zanimiva izkušnja. Glavna zvezda našega bivanja v Tarnu pa so bili večerni domači štruklji, od Milenine mame.
Najino tokratno potepanje sva zaključila v Calanque, kjer sva nad Cassisom odkrila stene, ki jim ni primere! Plezanje skozi geološko zakladnico, kjer je vsak cug drugačna zgodba! Res noro! Če strneva vtise so naju najbolj navdušile nevsakdanje
Calanque nad Ciotatom, odlična plezarija v slikovitem kanjonu Tarna pa
tudi divji in neverjetno skalovit kanjon reke Ardeche.
In tako je brez dneva počitka minil najin mini odklop. Povratek domov, med stene, za računalnik in obilico čakajočih projektov, je bil kar malce težek. A baterije so se napolnile in v te kraje se še vrneva. |
