Letošnji januar je bil pester, februar tudi. Najin program je bil zaradi vseh dogodkov, tako kot vreme, obrnjen na glavo. V januarju sva se ponovno lotila letnega obiska našega lokalnega fitnesa. Ker je večina obiskovalcev vsakoletnih znancev, sva malo preverila, kako zelo so se nekaterim napihnile mišice... Konec januarja, ko zime še kar ni bilo na vidiku, je nenadejano prispelo Tanjino novo prevozno sredstvo. Že naslednji dan sva se podila s kolesi po naših gričih, obsijanih s soncem in neverjetnih razmerah za ta čas, čisto brez blata.
Konec januarja sem imela v Chicagu služben sestanek delovne skupine pri ISA (International Society of Arboriculture). Po dveh dneh samega sedenja, spoznavanja novih ljudi, govorjenja in tuhtanja je bil čas za premik na boljše, v Aspen. Ker sem pogruntala da letalski prevozniki služijo na poslovnih ljudeh in njihovih časovno kratkih rokih sem "morala" v ZDA ostati vsaj teden dni. In tako sem ta teden malce podaljšala in se domov vrnila 14. februarja. Za tokratni zimski oddih sem po res dolgem času obiskala Aspen in predvsem sestro Ando ter njeno družino. Kot vedno je bil to aktiven oddih, s smučanjem, plezanjem na lokalni stenci, igranjem v snegu, obiskovanjem predavanj,... Mala dva sta prava športnika, Zala zraven še prava umetnica, Luka pa mojster za hišna opravila, Anda ga še vedno žge kot nora in Ryan še vedno uspeva vse skupaj uravnotežit. V glavnem super družina!
Tokrat mi je Ruth posodila njeno tekmovalno turno opremo, ki je zapolnila precej mojega časa v Aspnu. Da ni bil vse samo športni oddih sem si vmes uredila še en služben sestanek z lokalnim mestnim arboristom Chrisom, s katerim si vedno izmenjava mnenja, poglede in težave na katere naletiva. In prav super je imeti nekoga za takšne debate.
Nekaj dni pred mojim odhodom domov je Anda pogruntala, da bi šla ona za trening pred njeno "veliko" tekmo v tekmovalnem turnem smučanju (Power of Four SkiMo) še na tekmo v Vailu (Teva Winter Mountain Games Vail 2012). Seveda sem rekla, da jo grem spodbujat. Ampak, ko se je prijavljala me je nahecala, da kaj bom samo gledala, naj grem še jaz tekmovat. In sva naredili prijavo za dve, Anda za najtežjo varianto (Elite), jaz za srednjo (Advance), ker se nama je najkrajša varianta (Recreation) zdela prekratka. Večer pred tekmo, prihod v Vail, predstavitev poteka prog, SkiMo ultra lahka oprema, meni nič jasno, pravo tekmovalno vzdušje, dvig številk in goody vrečk. V snežnem metežu zime sva šli z Ando še malo navijat za tekmovalce v kombiniranem plezanju, ki so se borili - svet ki mi je bil nekoč tako blizu in se mi sedaj zdi tako daleč. Pa še vedno je pravi hec kako te tekmovalni duh lahko zajame. Potem pa najine priprave v večer, kaj vzet zraven, kaj bi še pojedli, kaj popili, kako si naj to spakiram,.... in vadba manevrov,... 11. februarja, 7 zjutraj, tekma SkiMo (Ski Mountainering). Štart med 168 tekmovalci, večina je oblečena v dreseke, večina na ultra lahki opremi, pred nami strm hrib, prvi vrh dneva je visok 3317m. Ko štartamo se vsi zakadijo kot norci. Ker so nam za progo napovedali 6-7ur se zadeve želim lotiti pametno, da vsaj pridem v cilj. Vseeno te množica potegne. Prvih 15 minut je bilo najhujših, vsi resni, vsak samo diha in gleda predse. Proga je bila super speljana, začetek po smučišču potem pa samo po gozdu, kot da bi bila na kakšni turci. Na vrhu sem v 1uri in 40 minutah, zgolj 10 minut za na sestanku sporočenim dobrim časom za ta del etape. Potem sledi nori in dolgi spust v sosednjo dolino- vsi vozijo kar ravno in to na teh tankih lahkih dilcah, ki jih meče sem in tja. Ko pridemo do bolj strmega dela, skal in gozda, je stvar že prav resna. Na dnu doline spet pse gor in po dolini do konca. Vmes se Elite proga in z njo Anda povzpne še na en greben in na koncu doline se nam ponovno pridružijo na Advance progi. Edina in zadnja postaja z vodo in gelčki nato pa samo hrib navzgor, skoraj na 3500m. Mimo mene vsake toliko odleti kakšen Elite tekmovalec, dan je sanjski, razgled tudi. Vmes lahko opazujem smučarje, ki se brezskrbno podijo po pršiču, jaz pa gor. A uradno geslo SkiMo me bodri: "Lifts are for wimps". Končno zadnji vrh, samo še izredno dolg spust do cilja. A kakšen spust! Najprej malo ravnega grebena, potem pa obvezno čez največje kucle na celem Vailu in to direkt pod sedežnico. Še nikoli nisem imela tako mehkih kolen in še nikoli me smučke tako zelo niso ubogale. Vmes se s polnim šusom mimo mene pripodi Anda, bivša profi smučarka, ki so ji kucli mala malca in pravo veselje. Odjucka proti cilju in na poti do dol prehiti še vsaj ducat tekmovalcev. Na poti do cilja nas čaka še en peš blaten vzpon na en medvrh in nato obvezno prava super G proga vse do cilja. In tako sem preživela svoj prvi SkiMo. Zadovoljna s končnim časom, saj sem mislila, da bom potrebovala še vsaj kaki dve urci več. Noge niso bile totalno uničene, vseeno pa je bilo naslednji dan prav prijetno sedeti na letalu in gledati zadnjo ponudbo filmov... |