Čeprav sem sprva razmišljal o enodnevni ponovitvi je na koncu lepo in toplo septembrsko vreme prevagalo odločitev in tako sva z Nejcem pretekli petek v zori korakala pod severno steno Triglava, pod Ulino smer. Zaradi kratkega dneva sva bila oprtana z dodatno, bivak, opremo. Smer sva prosto preplezala v dveh dneh z idiličnim bivakom v Hotelu Triglav (ležišče na ostankih armafleksa, z lastno večerjo in zajtrkom je zastonj)! Smer ima zares odlično linijo, navdušenje nad skalo, ki jo je Jaka verjetno nekoliko v zanosu izredno hvalil pa je bilo bolj zmerno. V lažjih delih se po najinem pretežno uvršča v »povprečen julijski kruš«, težki raztežaji pa zares premorejo za Julijce nenavadno čvrsto in razčlenjeno kamnino! Vsake oči imajo svojega malarja! Čeprav je v smeri kar nekaj svedrovcev in klinov, še zdaleč ni opremljena, tudi ne »prenavrtana«, nekateri raztežaji pa zahtevajo tudi nekaj runoutov.
Z Nejcem sva si bila edina tudi glede ocen posameznih raztežajev - predvsem v najtežjih raztežajih so se nama zdele ocene zares malce preveč prijazne. Z uskladitvijo po več ponovitvah se bodo verjetno znižale vsaj za kak +. Kakorkoli – smer je za naše hribe zares edinstvena in vsekakor čaka na enodnevni prosti vzpon (NP), za kar pa je potreben dolg zgodnje poleten dan in dobro našpičena naveza tako v krušu kot v težkem prostem plezanju! Mladci v napad! In še ena nora linija. Teden pred Triglavom je »padla« še ena zares fantastična linija v slovenskih hribih. Z Luko Lindičem nama je uspelo dokončati novo smer v predostenju Križevnika. Na prosti vzpon pa bo verjetno morala počakati vsaj do naslednjega poletja! |