Prejšnji vikend sva Tanja in Andrej končno uspela izvesti že dolgo želeni obisk Križevnika. Tanja je bila pod to težko dostopno steno nad Robanovim kotom nazadnje z očetom Rajkom – Rajičem, »skrbnikom« bivaka v votlini pod steno, mamo in sestro pred petnajstimi leti! Zame pa je bil to prvi obisk tega enkratnega in magičnega kraja. Sobotni dostop pod steno niti ni bil tako dolg in problematičen, popoldne pa sva preplezala še križevniško klasiko, Resnikovo smer (VI, 350m). Bivak v »sobi z razgledom« je bil seveda nepozaben, naslednji dan pa je šlo spet za res. Podla sva se v Ptičjo pesem (IX, 200 m), ki jo je davnega leta 1988 preplezal Franček Knez z Andrejo Hrastnik. Gre za drzno in logično linijo po počeh in platah desno od Smeri humanosti. Večino smeri je potrebno preplezati s sprotnim nameščanjem varovanja, torej s friendi in zatiči, na štantih pa zabiti tudi kakšen klin. V drugem raztežaju te na ključnem mestu pričakajo celo trije majavi klini. Andrej je smer preplezal na pogled in meni, da so prostoplezalne težave verjetno nekoliko lažje kot ocena. Prva ponovitev po 17 letih pa pove mnogo o Frančkovi kvaliteti in tudi o neupravičeni prezrtost odličnih in zahtevnih sten Križevnika.