Ja. Poletje je končno prišlo. In lepo vreme in visoke temperature še kar trajajo! V zadnjih tednih (vikendih) sta nastajali dve novi smeri - ena v Križevniku, druga v Ojstrici, v obeh sva švicala z "mladincem" Luko Lindičem, vmes pa naju je v Švici z "mladincem" Nejcem Pozvekom zeblo v Eigerju! |
Drugi vikend v avgustu, še preden se je vreme prav ustalilo in zagrelo, sva ga z Luko mahnila v predostenje Križevnika. Po številnih preplezanih smereh v tej zares prvovrstni steni je bil čas za kaj novega. In linija v strmih počeh levo od Svobode je bila ravno pravšen izziv. V dveh garaških dneh sva preplezala in s svedrovci opremila dve tretini stene. Odlična linija in zelo težavno plezanje! Smer še čaka na zaključna dva raztežaja, za prosti vzpon pa bo treba pridno žgance jest, pa še to ne vem če bi mi lahko pomagalo.
Slab teden dni kasneje sva z Nejcem že potovala proti Eigerju, z željo po prostem vzponu v kombinaciji Symhonie de liberte, 900m, 8a. To smer, ki je pravzaprav povezava smeri Le Chant du Cygne in Spit verdonesque edente v Ženevskem stolpu v zahodnem, najbolj strmem in kompaktnem delu Eigerjevega ostenja, je leta 1999 po daljšem »obleganju« prvi preplezal (tudi prosto) Robert Jasper. Bila je prva od novodobnih težkih prostih plezarij v Eigerju in še danes spada med najtežje v tej steni. Želja plezati v Eigerju je že dal časa tlela na mojem skladišču idej a za njo nikoli ni bilo časa ali vremena. Tudi tokrat sva se podal na pot s kopico vprašanj. Ali bo stena suha, ali bo ob močnem zahodniku v steni sploh dovolj toplo, bo kratka dvodnevna vremenska »luknja« zdržala, bova čez smer prišla v enem dnevu, kakšne bodo prostoplezalne težave? No, na koncu je vreme kar sodelovalo, ni bilo grozno mrzlo, malo je motil le veter in megle. Smer sva uspela preplezati v enem dnevu, v 15 urah, plezarija je bila lepa in skala z nekaj izjemami dobra, pogosto odlična. Le za alpski prosti vzpon (v enem zamahu) je bila smer vsaj za naju pretežka. Najtežji raztežaj je bil zelo gladek boulder problem, za katerega nisva imela ne dovolj volje, ne časa pa verjetno tudi ne moči (to sva pokurila že v predhodnem zelo »našpananem« 7c raztežaju).Na nočnem sestopu se nisva uspela izogniti niti bivaku – sestop po strmem, naloženem zahodnem pobočju vsekakor ni za ponoči! Malce razočaranja zaradi prostoplezalnega neuspeha je povsem zastrlo veselje nad uspešno izvedeno dolgo in kompleksno alpsko turo!
In pretekla nedelja je bila spet delovna. Tokrat spet z Luko, v Ojstrici. V enem dnevu nama je uspelo preplezati zares lepo, a tudi zahtevno in resno smer v najstrmejšem delu severne stene. Odlična smer z opisnim imenom Brezpasa, VIII+,400m, v kateri sva zavrtala le tri svedrovce (dva na štantu) je vsekakor pravi »orešček« za ljubitelje resnega »trad« alpskega plezanja! Več o smeri v zavihku smeri oz. http://www.grmoclimb.net/?str=502&aid=41
Še zaključek. Po dolgoletnem zatišju je na naši plezalni sceni kar nekaj zelo »našpičenih mladincev« in prav fajn je z njimi deliti plezalne izzive in izkušnje!
|