Že v začetku junija nama je uspelo obiskati eno najbolj razglednih slovenskih sten (tudi najbolj severno slovensko steno) - južno steno Pece. Čeprav je pod steno še ležal svež sneg zadnje ohladitve, sva uživala v krasnem sončku in v kar sprejemljivih temperaturah. Splezala sva Pepelko, VIII, 250m, eno novejših (in menda bolj kompaktnih) smeri v steni. Kar nekaj naslednjih vikendov je bilo hladnih in nestanovitnih, ravno pravšnjih za nabiranje vzdržljivosti v previsih avstrijskih plezališč. Za naš državni praznik pa se je v Dolomitih končno obetalo sonce. Sobota je bila vse prej kot sončna, pa še vetrovna in hladna. Kljub temu sva se s prelaza Giau zapodila proti južni steni Torre Dussa. Po dobri uri hoje sva končno ugotovila, da stolpek Dusso sploh ni tam, kjer ga iščeva. Po razglednem, krušljivem in travnatem grebenskem prečenju sva bila po naslednji uri sopihanja le na njegovem vrhu. Sedaj je bil problem, kako pod steno. Abzajla nisva našla, ura je bil že krepko popoldanska, vreme slabo in najboljša izbira je bil povratek in popoldanski počitek!
V nedeljo sva imela logistično manj zahteven cilj. Skupaj z navezo Lukić smo poplezavali v smeri Grande Guerra (Velika vojna), 7a oz. 6b+, 250m v zahodni steni špičastega »prirastka« Tofane z imenom Castelleto. Vrh slovi predvsem po tem, da so mu med prvo svetovno vojno Italijani odstrelili vrh (skupaj z avstrijskimi vojaki, ki so tam imeli bunker), kar pa na srečo nima opaznih posledic na kvaliteto skale v smereh v Z steni. Vikend sva podaljšala še na ponedeljek, ki je bil končno zares sončen. Ponovno sva se podala pod Torre Dusso, v smer Via Calispera, 7c+/8a, 200m. Kljub sobotnim izkušnjam je dostop terjal nekaj resnega krušavega plezanja. Tudi sama smer je bil kljub svedrovcem zelo resna, z zares krepkimi runouti tudi v najtežjih raztežajih, plezanje pa povsem »marmoladsko«, plate z luknjicami in mikrorazčlembami. V najtežjem raztežaju sem porabil več kot dve uri, da sem nekako razvozlal zares tehnične kombinacije v številnih »boulder« problemčkih, in ga v drugo z zadnjimi ostanki moči uspel preplezati tudi prosto. Kratka, sladka, resna in tehnično zahtevna smer!
Tudi pretekli vikend je bil hladen in moker, a sva v nedeljo vseeno našla suho skalo, ki jo je med oblaki sramežljivo grelo popoldansko sonce. Preplezala sva še eno od zanimivih Frančkovih smeri v križevniškem kraljestvu – Abadonov nasmeh, VII+, 250m.
|