Z le slabim dnevom počitka v zadnjih štirinajstih dnevih sva se odločile poskusiti znova. Poskusiti preseči najino zelo visoko točko, doseženo že v prvem plezanju na Cerru Torre. Vremenska napoved je obetavna, zato pristanem na še en poskus. Sama želim namreč preseči najino prejšnjo najvisjo točko.
6.2. sta se nama na poti cez ledenik pridružila še Rok in Kaco. Po petih urah smo bili na bivaku Norvegos, pri hrani, pijači, spanju in pakiranju. Priprave so bile v največji brzini. Strpati vase čim vec hrane, piti kot da si kamela, spati sredi dneva kot da je že noč. Ob dveh zvoni ura, katero bi najraje preslišala. Kuhanje zajtrka in greva. Na ledeniku vidiva pred sabo lučke. Pred nama je kar sedem plezalcev namenjenih v isto smer. O, groza. Kako se bomo le razvrstili v tej resni smeri, kjer ni heca. Kljub temu, da so štartali več kot tri ure pred nama jih do sedla dohitiva in prehitiva. Tokrat je smer do sedla prava groza. Ledenik na levi se je čisto podrl in plezam le po 50 cm sšokem pasu snega, ki je napopan na skalao. Levo od mene je deset metrska luknja. Monika mi vsa vzhičena kliče, da je levo ful luft, jaz pa s cmokom v grlu, naj bo raje tiho, da me ne bo še bolj strah. Vmesni del se je totalno podrl, tako da raje zavijeva v skale. Po sedmih urah plezanja sva na sedlu, tokrat sva do sem porabile kar tri ure več!
Na sedlu se nato začne boj za pozicije. V naslednjih desetih cugih se le razvrstimo. Pred nama sta dva Južnoafricana in trije Angleži. Razmere v steni so se spet drasticno spremenile. Snega ni več veliko, miks cugi so za odtenek bolj smotani, pobočja prej pokrita s snegom so sedaj tehnično zahtevne gladke plate. Kaj naju šele čaka?! Ko pridemo čez prvo prečko svedrov imava naštudiran bivak na polici. A glej ga zlomka. žnama zasedejo polico, za katero sva jim v dobri veri povedali nekaj dni nazaj in naju ne spustijo nanjo! Ko dobim od njih na čelado led je mera nesramnosti zame skoraj polna. Čez nekaj časa se le nekako zmenimo in dobiva delček police. Nekako prečvoriva mrzlo noč, kjer celo noč kaplja na naju. Z jutrom nadaljujemo. Spet se nekaj prehitevamo, Angleži nama sledijo, naju prehitijo, se zgubijo, .... Greva na vrh! Preseževa najino najvisjo tocko iz prvega poskusa in vrh se mi zdi za odtenek bližje. A je še daleč. O, ja. Pelzava cel dan in popoldne se nas kolonica nabere v headwallu. Monika pleza naprej svedre, ko nekaj zatuli in je vse tiho. Meni ni nič jasno in čez nekaj časa postanem vse bolj zaskrbljena. Ko pridem do nje mi ni nič jasno. Monika je vsa skupaj potegnjena, s solzami in bolečino v očeh. Na ramo je dobila ogromen kos ledu, ki se je odlomil izpod znamenitega, v steno obesenega, maestrijevega kompresorja. Angleži so nad nama. Eden Anglež je ta isti kos ledu dva metra pod mašinko dobil na čelado in čelada je počila. Nevem kaj naj. Gledam Moniko, gledam gor. Vrh je kot na dlani, le še slaba dolžina vrvi pa sva pod vrsnim snegom. O groza, pa menda ja ne. Monika sklene, da bo poskusila na vrh. En štrik nama fiksirajo Angleži in Monika požemari z eno roko medtem ko jaz klipam po svedrih. Še malo. Gre, gre, najina skupna trma dela! Še zadnji cug, katerega zlezem po svedrih in rivetkih vse do koperheda potem pa mi je tako daleč. Bliža se že tema, nevem kaj naj. Priklopim se na štrik in pridem na vrh skale kjer nestrpno pričakujem Moniko. Moniko je prava groza, da ne bo mogla v taksnem stanju na gobo. Jaz ves čas skoraj ignoriram njeno bolečino, da bo že, da verjetno ni tako hudo, da je samo v šoku od bolečine in udarca... Greva dalje. Zlezem na vršni snežni plato. Nato pa še na gobo. Moniko varujem na kratko in tako ob 21h stojiva na vrhu Cerro Torreja!!! Mater, prva ženska naveza in to sva midve!!! Preplezali sva 40 raztežajev, vsaka priblizno polovico, v blokih. Zaradi konfiguracije terena sva večino smeri preplezali obe in žimarli predvsem bolt cuge, ker je bilo tako veliko hitreje.
Srečni in zaskrbljeni uzivava na vrhu v večerni svetlobi. Same samcate na takšnem hribu, vsi so že šli dol. Nihče nama ne bo pomagal. Ko gledam v dolino je vse tako zelo daleč. Tako zelo! Moniki se zdi, da ne bova nikoli prišle dol. Pa morava!!! Morava k vsem najinim. Hitro začnem rihtat abzajle in Monikine bolečine ne šlivim kaj preveč. Morava iti dol! Začne se najina 24 urna odisejada navzdol. Mokri štriki, zataknjene vrvi, plezanje ledenih prečk, neskončno vlečenje vrvi,... Novi in novi abzajli in to v neskončnost. Ponovno prespiva na isti polici, ki jo doseževa okoli dveh zjutraj. Nato pa še cel naslednji dan abzajlov. Vec kot trideset abzajlov od vrha do ledenika. Za vsako vmesno stopnjo ki jo doseževa od veselja zajuckam. Samo da je mimo. Sama sem na totalnem spidu, Monika pa je protibolecinske tablete in vsake toliko zatuli in potem ze zamjavka od bolecine. Ko prideva na ledenik tulim kot zmešana. Še ena prepreka na ledeniku in Norvegos je blizu. Malo se mi že vrti od lakote in dehidracije. V treh dnevih sem pojedla le štiri powerbare in eno juhico. Norvegos!!! Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!
Srečni kolikor se le da biti srečen. Na varnem. Rok nama skuha pašto potem pa odmreva. Naslednji dan gremo otovorjeni v Agostinija in direkt v Chalten, na žur. Andrej odhaja domov čez nekaj ur.
Monika pri zdravniku izve, da ima zlomljena tri rebra. Seveda se ji takoj opravičim, da nisem kaj preveč šlivila njene bolečine, vzdihov in krikov. Je bilo bolje tako, če ne bi še meni zmanjkalo poguma za dolgo pot navzdol.
Sedaj od bolečin v rokah komaj tipkam po tipkovnici. Še kar mi ni jasno, da nama je res ratalo!!! Na vrhu Cerro Torre sva stali na naš državni praznik, 8. februarja 2005. Pa se je na jesenskem fitnesu splačalo zaštemat sš enega ali dva več od predpisanih tridesetih. Mater, babe nore. |
