Do zadnjega atoma moči
Ouray Ice Festival 2006

Avtorica članka: Tanja Grmovšek (objavljeno v PV)

Tako zelo sem si želela na to ekskluzivno tekmovanje, hkrati pa me je bilo kar strah. Bila sem odlično pripravljena, saj sva z Andrejem, ki je prišel na krajši obisk v ZDA, veliko plezala. Letos so prvič organizirali predtekmovanje, v katerem ni rabilo tekmovati le nekaj sponzoriranih plezalcev. Med njimi je bil tudi Aljaž, katerega pa na tekmo žal ni bilo.
Mene in še štiriintrideset drugih plezalcev je čakala kvalifikacijska smer, ki je vodila v veliki finale. Plezali smo na pogled, krepko previsno smer v naravni skali. Tukajšnja skala je prav posebna, nerazčlenjena, trda in zahtevna za »branje« smeri. Začela sem dobro, premagala trenutek napetosti ob prvem vpenjanju in dobro napredovala. Iz gladke skale sredi smeri mi je v trenutku napačne obremenitve odneslo oba cepina in gravitacija je premagala moj boj. Mislila sem, da se mi je finale izmuznil iz rok, pravzaprav pa sem bila od vseh devetih punc najboljša. Moj končen rezultat sploh ni bil slab, saj bi prišla v finale celo med fanti.
Finalno smer smo si hodili ogledovati kot novo nevesto. Zaradi temne skale se čez kanjon tako ni nič videlo, le linija prosto visečih kompletov je bila več kot očitna. Naenkrat sem se znašla med samimi super asi kot so Will Gadd, Ines Papert, Harry Berger, Anna Torretta,… plezalci ki že nekaj časa krojijo smernice te discipline. Noro! Pa en teden nazaj sem šele zlezla svojo prvo M8.
Finalni dan se je začel v kriku množice, ko je Kanadčanka Shelly padla v ledni strehi več kot deset metrov. Takrat sem spremenila mnenje, da bo ledni del smeri mala malica. Triindvajset finalistov so razvrstili glede na naše predhodno plezanje, fante in punce mešano. Iz kanjona sem gledala na visoko plapolajočo slovensko zastavo, ki je med drugimi plesala v sončnih žarkih. Želela sem si, da bi plezala tako kot znam najbolje! Z mešanimi občutki sem začela plezati proti ledni strehi. Med plezanjem sem spet padla v popolno koncentracijo, brez strahu. Uspešno sem preplezala ledni del in se ob stiku s skalo zamislila nad tem kar me je čakalo. Pa saj še nikoli nisem plezala tako težke smeri! Zaslišala sem navijanje Steve Housa in to v slovenščini. To se pa tudi ne zgodi vsak dan. Našla sem dobro kombinacijo gibov in brez napak prešla prve detajle, ki so delali probleme marsikomu. Navijanje je bilo vse glasnejše, kar ponavadi pomeni, da si prišel najdlje. Žal je prišlo navijanje tudi v moje roke. Na precej akrobatski način sem vpela komplet. Naslednji gibi so bili zame čisto na meji, a sem še kar vztrajala. Moči v rokah so bile pičle, prsti so se mi počasi a vztrajno eden za drugim odmikali od ročaja cepina. V trenutku prebliska sem zataknila komolec za ročaj cepina in sledil je odrešilni počitek ter spektakel številka ena za občinstvo. Od sebe sem dajala zadnje atome moči. Videla sem, da se moram samo še stegniti na naslednjo razčlembo. Ko sem spremenila ravnotežje telesa se je cepin odpeljal po gladki skali in sledil je spektakularen padec z glavo proti potoku. To je bila borba, do konca!
Z lahkotnim plezanjem je letos zmagal Will, pri puncah pa vedno dobro pripravljena Ines. Naslednji dan smo se pomerile še v hitrostnem plezanju, kjer sem le za las zgrešila drugo mesto. Odlično je bilo! Velikanska izkušnja in ogromno novih prijateljev iz vseh koncev sveta. Družabni večeri, predavanja, sto sedemdeset smeri in namakanje v vročih vrelcih pa te le prepričajo, da se moraš sem še vrniti.

Za vso podporo se najlepše zahvaljujem sestri Andi in njenemu Ryanu, ki sta me gostila dva meseca in skrbela za moje dobro počutje ter športno udejstvovanje, staršem Rojs, ki so me ponovno poslali na pot čez lužo, Andreju, ki si je utrgal čas in prišel plezat lede in mikse ter ameriški mami Karen, ki me je podpirala na vseh mojih športnih izzivih.