V soboto sva ob najinem poznem prihodu na "kraj dogajanja" za vplezavanje sklenila nabrati čim več lahkih plezalnih metrov. Začela sva čisto v kanjonu in s kombinacijami preplezala smeri Gospodari kiše in Cirkus vse do vrha Velikega Ćuka. Sredi smeri je po zraku mimo naju letelo kamenje ter res velike skale, ki so bile vzrok za kasnejše helikoptersko reševanje. Po sestopu iz sedelca sva nadaljevala še v Zahodno steno Anića kuk in preplezala smer Capitan Pelinkovac. Čisto dovolj za soparen in vroč dan. Naslednji dan, nedelja je bila čisto Andrejeva. Smer Brid klina je bila ena redkih iz Andrejevega spiska še nepreplezanih smeri v Anića kuku. In sva šla. Na vstopu klasična gneča, ki se je više gor razblinila. Andreja je precej skrbel prvi težek raztežaj, ocenjen s 7b, ki te navije na "trdega in neogretega". Ampak, je šlo in Andrej je raztežaj zlezel v prvo, na pogled. Ko sva oba stala na štantu nad njim sva se samo čudila kako je zadeva previsna! Nato je sledil "preizkusni", veliko lažje ocenjen naslednji raztežaj, 6c+, v katerem je bil Andrejev padec najbližje. Ampak, se je zadeva vseeno nekako rešila s pristopom če padem, pač padem. Sledili so po ocenah nekoliko lažji raztežaji, a v naklonu in po navitosti je vsak vzel nekaj atomov moči. Najtežji raztežaj, ocenjen s 7c je šel kot po maslu, tekoče in brez cincanja. Naslednji nekoliko bolj položen raztežaj ocenjen s 7b+ pa je poskrbel za malo več "triki" plezanja. Tudi tega je Andrej odplezal povsem suvereno! Zadnji raztežaj do vrha je bil kot v sanjah, lep in položen. Andrej je celotno smer preplezal na pogled, kar se mu je pred vzponom zdel vsekakor pretrd oreh. Zadovoljstvo nad dobrim vzponom je bilo še večje, saj gre vsekakor za zelo karizmatično smer s fantastično linijo v najstrmejšem delu Aniča kuka!! Zvečer sva oba "odmrla", napori čez dan so naredili svoje. V ponedeljek sva se po "dopustu" v dopoldanskem času presenečeno parkirala že v začetku kanjona. Število tujih plezalcev je bilo za upravljalca NPP zavidanja vredno, a k sreči je bila velika stena skoraj prazna. Midva sva si za tretji dan izbrala "trad" smer. Iz starega Sidartinega vodnička sva zbezala na plano smer na senčni strani Stupa, smer Desna varianta Šaleške smeri (VII). Smer vstopi enako kot Feferon, le da nato sledi levi poki (na sredini pa poteka Sine Miko). Najtežji raztežaj je bil ob veliki vlagi, zaraščenosti in brez vetra pravcat zalogaj za ta dan. Original smeri gre od votlinice levo ven in se pridruži Šaleški, midva pa sva nadaljevala kar naravnost, čez previsek in po počeh navzgor. Šaleški smeri sva se pridružila sredi predzadnjega raztežaja. Zanimiva smer, malo tumpasta, a vseeno priporočljiva.
Glede na visoke temperature sva sklenila, da je ta obisk Pakle verjetno do jeseni ali vsaj nižjih temperatur najin zadnji. Z njim sva bila več kot zadovoljna in mišice so potrebovale kar nekaj dni počitka.
Še ena zanimiva novička, ki se je zgodila nekaj dni pred tem. Andrej je v Kotečniku ponovno preplezal svojo prvo smer z oceno 8a+ to je smer CSN, ki jo je preplezal že daljnega leta 1995! Ko je smer znova uspel povezati v celoto se je hecal, da sploh ni slabo, če po 15. letih še vedno zmoreš tako težko smer, in to s 15. kilogrami več... Hkrati nama je tik pred poletjem le uspelo spisati tudi vse novice za nazaj, kar je svojevrsten dosežek! Tako da, vabljeni k branju.
Spodnjo sliko sem ujela v fotoaparat daljnega leta 1998. Andrej v zadnjem raztežaju takrat ene izmed redkih težkih prostoplezalnih smeri, smer Waterworld. Slika se je celo uvrstila na naslovnico zadnjega Ćujičevega vodnička Paklenica.
|