Že zelo dolgo se nama ni zgodilo, da bi plezala toliko, v tako kratkem času. Od devetih dni na najinem tokratnem plezalnem popotovanju sva plezala kar osem dni! Motivacija je bila silna, smeri in lokacije navdihujoče. Kar nisva se mogla ustaviti. Kak je vredi, ko "mašina" zalaufa, ko se glava po nekaj dneh sprazni vseh službenih obveznosti in živiš samo za naslednji preplezan meter in za porcijo testenin v večernih urah. Ugotovila sva, da lahko pot do juga Francije razbremeniva s postankom v plezališču Ceredo, v bližini Verone. Ker je bil to najin prvi obisk tega italjanskega plezališča sva bila še kako prijetno presenečena nad smermi, ki so sicer že precej "zdelane", a še vseeno vredne obiska. Na poti proti Monaku sva nato odkrila odlično in edino "zeleno" parkirišče, ki ima vodo, grile, klopce, parkovno ureditev in vesoljski WC, ki te pogoltne vase. V plezališču Peillon, ki se nahaja nad Turbiom in Monakom se sicer vedno ustavimo, a novih sektorjev nam še ni zmanjkalo. Tokrat sva se samo čudila nad kvaliteto smeri v redko obiskanem sektorju "Le Bombe" in smeri v desnem delu sektorja "Baus Roux". V sektorju Le bombe se ob 7 smereh v vodničku nahaja še 5 novih smeri, vse smeri so brez sledi magnezija in res vredne obiska. Nato sva šla raziskovati nekaj novega. Nagledala sva si steno sredi gorovij in kanjonov, za katero nisva točno vedela, ali je vredna obiska. Že vožnja v "od boga skoraj pozabljeno" vasico Aiglun je bilo doživetje zase. Ko sva naslednji dan videla, kje sploh sva, se nama je samo smejalo. Mir, tišina, micena vasica, zavita cesta brez prometa in helikoptrsko pristajališče v vasi so nama dala vedeti, da bo tukaj res prijetno. Lagoden dostop pod steno Aiglun, ki ponuja več kot 30 smeri težav do 8b je v naju vzbudil zanimanje kakšne bodo smeri. Po preplezani smeri Saga (6c+, 9R, 250m; oba prosto, NP) sva bila prepričana, da lahko tukaj še ostaneva. Odlična skala, dobro in zahtevno plezanje brez popuščanja, ta pravo plezanje od vstopa do izstopa. Fantazija. V celem dnevu se je mimo peljalo zgolj nekaj avtov. Najin postanek sva kar podaljšala, imela večerjo sredi ceste in ves večer uživala ob pogledu na lepo steno. Naslednji dan sva preplezala še smer L'Echarpe (7b, 8R, 250m; Andrej NP, Tanja prosto do 6b+). Ker so dnevi leteli, sva nadaljevala proti kanjonu Verdon. Prvi dan sva iskala nekaj lažjega in se odločila za smer La Lune aux Oiseaux (6b, 130m) v steni Babouchemolle. Naslednji dan sva malce iskala sestop pod steno Pas de la Bau, preplezala sva kombinacijo smeri Visit a Urt in Tous au Cade (7b, 160m). Ugotovila sva, da je v vodničku najvrjetneje nastal tiskarski škrat za prvi raztežaj, ki je ocenjen s 6b+, težave pa so posegale v 7b. No Andrej se je ob res dobrem fajtu, na nož, v vseh ta težkih raztežajih spet izkazal in vse preplezal na pogled. Za naslednji dan sva si ponovno zadala nekoliko lažjo smer, a zaradi tega nič manj zanimivo. Ob občudovanju orlov sva preplezala smer bratov Remy, po lepih počeh, smer Spaggiari (6b, 100m) v stenah Surbottes. Najin teden oddiha se je iztekal, nekaterih želenih lokacij pa nama sploh ni uspelo obiskat. Spet sva se iz juga Francije vračala s spoznanjem, da imava tamkaj dovolj plezalnih izzivov do konca svojih dni. Na poti nazaj sva se ustavila še v italijanskem plezališču Finale in bila navdušena nad plezanjem ter predvsem nad ambientom v enem izmed sektorjev. Popolno plezalno in gurmansko popotovanje, balzam za dušico in polnitev baterij. |
