Tradicionalno plezanje v Veliki Britaniji in slovenska plezalna tradicija

Avtor članka: Andrej Grmovšek (članek objavljen v PV)

Varujem in opazujem svojega angleškega soplezalca Dava, sicer direktorja BMC-a (britanske krovne plezalsko – alpinistično - planinske organizacije), ki se očitno še ni povsem »prilepil na stolček«. Proučuje skalne razčlembe, sopiha od napora in strahu ter končno le zatakne še tretji, nič kaj zanesljiv zatič v isti višini. Odloči se, da je varovanje zadovoljivo in nadaljuje plezanje v težki in zanimivi, kakih 60 metrov dolgi, smeri. Plezava v, vsaj na prvi pogled, nič kaj vrednih pečinah Severnega Walesa. In zakaj se gospod »boss«, pa tudi ostali Britanci trudijo, tresejo in sopihajo ob plezanju s tradicionalnim varovanjem v takšnih nizkih in nepomembnih pečinah? Že zdavnaj bi jih lahko »varno?« opremili s svedrovci in omogočili »uživaško?« plezarijo!

Trad climbing po angleško …

Tradicionalno plezanje (ang. trad climbing) pojmujejo britanski in ostali plezalci kot plezanje pri katerem se za varovanje uporablja izključno pripomočke, ki jih po uporabi lahko spet odstranimo in skale tudi ne poškodujejo. Tako se pri tradicionalnem plezanju lahko varuje z raznimi zatiči, friendi, vrvnimi zankami okoli skalnih rogljev, izjemoma krempeljci, pa tudi klini, a le tistimi, ki so v razpoke položeni z roko in ne zabiti s kladivom. Takšno plezanje zahteva od plezalca poleg plezalnih izkušenj tudi obilico znanja in spretnosti pri postavljanju raznih varoval, predvsem pa mnogo »hladnih živcev« in poguma, saj te »nekje zgoraj« nikoli ne čaka odrešilni klin ali svedrovec. Mnogokrat pa (dobrega) varovanja ni mogoče postaviti tudi v daljših razmikih.
Prav spoznavanje in širjenje ideje tradicionalnega plezanja je bila rdeča nit mednarodnega plezalskega srečanja v osrčju Snowdonskega gorovja, ki smo se ga v maju udeležili tudi trije slovenski plezalci. Čeprav Snowdown, najvišji vrh Walesa, komaj presega tisoč metrov nadmorske višine in tamkajšnje najvišje stene le redko premorejo kaj več kot dva do tri raztežaje dolge smeri, je plezarija izredno zanimiva in raznolika. Zaradi velikega števila klifov (sten, ki se dvigajo iz morja), pa tudi »normalnih« hribovskih sten iz raznih kamnin je Severni Wales meka britanskega tradicionalnega plezanja. V odlični organizaciji BMC smo vsak dan spoznavali najboljša plezalna področja: klife Gogartha, Craig Dorisa, Ross Colyna, stene in kamnolome Llamberisa, Tremadoga. Predvsem pa smo vse globlje dojemali tradicionalno plezanje, ideje, etiko, plezalno družbo in kulturo, ki ga ohranja.
Tudi v Britaniji tradicionalnega plezanja verjetno več ne bi bilo, če ga ne bi ohranjala močna etika in moralna zavest plezalcev. V Britaniji je izredno razvito plezanje balvanov, pa tudi športno plezanje na umetnih stenah in v naravnih plezališčih. S svedrovci opremljena plezališča so urejena v apnenčastih stenah in nekaterih opuščenih kamnolomih, kjer predvsem težjih smeri zaradi narave kamnine skoraj ni mogoče varovati s tradicionalnimi varovali. Razen redkih izjem pa so smeri in stene, ki so bile prvenstveno preplezane v tradicionalnem stilu, ohranjene za ta stil plezanja. Plezanje tradicionalnih smeri je v primerjavi s športnim plezanjem v smereh opremljenih s svedrovci bistveno večja, oziroma »ta prava« avantura. Premagan strah, napori in trepetanje po opravljenem vzponu prinesejo toliko večje zadovoljstvo. In to navdušuje in privlači celo gospode »bosse«, ki si bi že zaradi svoje pozicije, ugleda in starosti lahko privoščili bolj varno in uživaško plezarijo varovano s svedrovci. Tradicionalno plezanje, pravzaprav avanturo, ki je bistveni del alpinizma, plezanja in gorništva ohranjajo Britanci izredno zavzeto. Tudi s silo in odstranjevanjem nedovoljenih svedrovcev iz tradicionalnih smeri, če je to potrebno. Vendar pa so takšni incidenti bolj izjema kot pravilo.
Tradicionalno plezanje je za Britance hkrati najboljša popotnica za vrhunski alpinizem v visokih gorstvih sveta. Tak način plezanja je zagotovo najhitrejši in najbolj sprejemljiv tudi v visokih stenah drugod po svetu in prav zaradi stila vzponov sodi britanski alpinizem v sam vrh svetovnega alpinizma.

… in slovenska plezalna tradicija?

V slovenskih Alpah pravega angleškega tradicionalnega plezanja nikoli nismo poznali. Vse težje plezalne smeri so bile varovane z zabitimi klini, svedrovci pa so bili v gorah velika izjema. Pojavili so se le v najtežavnejših smereh tedanjega časa, predvsem v »neprehodnih« plateh. Kljub temu so mnogi svedrovci v teh smereh v očeh današnjega plezalca neuporaben in nepotreben zarjavel pečat zgodovine. Slovenska plezalna tradicija v alpskih stenah torej sloni na varovanju s klini. V klasičnih smereh te le ti že mnogokrat čakajo v steni, v manj obiskanih smereh pa so tudi klini bolj redki. Velika večina smeri v naših stenah še vedno ohranja vsaj del avanture, ki jo je ponudila prvim plezalcem. Čim manj klinov tiči v stenah tem več avanture je ohranjene. Zaradi narave kamnine je varovanje z zatiči in friendi v naših stenah sicer zares nekoliko zahtevnejše. Vendar pa je kljub nasprotnemu mnenju večine slovenskih alpinistov s tradicionalnimi varovali možno ustrezno zavarovati veliko večino klasičnih smeri. Prav zato bi morali tudi slovenski alpinisti čim bolj težiti k tradicionalnemu varovanju.
Močna etika in moralna zavest slovenskih alpinistov in plezalcev bi morala preprečevati tudi nekatere namere in poskuse opremljanja klasičnih oziroma že preplezanih smeri z novimi oziroma dodatnimi svedrovci. Le tako bomo lahko ohranili našo, slovensko plezalno tradicijo in le tako bomo lahko ohranili vsaj del avanture tudi zanamcem. In s tem tudi veliko sreče ter zadovoljstva, ki smo ga po preplezani smeri v slovenski steni lahko deležni sedaj.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je tudi v Sloveniji razmahnilo športno plezanje. S svedrovci je preplavilo večino lažje dostopnih, nizkih in za ta šport najprimernejših sten. Ponekod, npr. v plezališču Kotečnik, so bile športne smeri speljane tudi preko obstoječih smeri preplezanih v bolj tradicionalnem stilu. Vsekakor ima športno plezanje nekoliko drugačno logiko kot plezanje v naših Alpah ali tradicionalno angleško plezanje. Orientirano je bolj na težavnost gibanja in manj na avanturo. Ne glede na to, pa ga ne moremo omejiti samo na nizke stene. Predvsem najtežavnejše linije naših sten zahtevajo največ varovanja s svedrovci in tako tudi bolj športnoplezalne smeri. Prav pa je, da v športne smeri ne spreminjamo smeri preplezane v drugačnem, tradicionalnem stilu. Tudi pri opremljanju novih športnoplezalnih smeri v alpskih stenah je potrebno spoštovati etiko »vzpona od spodaj«, ki je zasidrana tako v slovenski kot svetovni tradiciji plezanja višjih sten.

Morda me bo čez nekaj let, morda desetletij, v moji rodni Sloveniji obiskal stari angleški znanec Dave. Želel mu bom razkazati naše lepe hribe in predstaviti naše plezanje, plezalno tradicijo. Ga bom moral peljal v slavno triglavsko smer, ki je bila preplezana v štiridesetih letih prejšnjega tisočletja in bova celih tisoč metrov duhamorno vpenjala svetleče svedrovce? Ali pa nama bo lahko po celodnevnem trudu, tresenju in sopihanju na ustih zaigral širok nasmešek, ki bo zgovorno pričal o sreči po prestani avanturi, preplezani smeri in spoštovanju do prvoplezalcev? Takšen nasmešek, kot sva ga imela na vrhu tiste nepomembne pečine nekje v Severnem Walesu.

Za izvedbo plezalnega popotovanja na srečanje BMC 2004 se Andrej in Matevž zahvaljujeta KA pri PZS, ki ju je poslala na srečanje in je delno pokrila njune stroške. Skupaj pa se zahvaljujemo Urški in Petru za topel sprejem v Londonu in nastanitev v njunem domu ter staršem, ki so nas pridno vozili na letališča.