Želja za najin vikend so bile strme in bolj odročne stene južnih
Dolomitov, ki smo jih do sedaj zaradi večje oddaljenosti od Maribora
malce zapostavljali. Ko naju v nedeljo ob 3.00 ura vrže iz spanca se razveseliva
zvezd in lune na nebu. Najina stena, Saas Maor se mogočno
bohoti nekje v luninem siju. Super dan bo, si rečeva in zakorakava v
temo. Po poti tečejo potoki vode, zemlja je prepita, iz skale ob poti
kar curlja, midva pa sva vsa polna zaupanja v celodnevno plezanje. Ni nama čisto jasno kaj skriva najin tokratni cilj, smer Masada.
Z dnevom in približevanju steni nama postaja vse bolj jasno, da je
Masada in vsa spodnja stena Saas Maorja popolnoma mokra. Kaj mokra,
prepojena, črna, odbijajoča. Ugotoviva, da tole pa ne bi bilo pametno
preveč tiščat, sploh ne v plate, z bolj marginalnim varovanjem. Pamet
prevlada nad željo. Stena že počaka. Potem ob prvih sončnih žarkih gruntava
kaj naj. Ali naj popolnoma spremeniva lokacijo ali naj ostaneva kjer sva ter greva na kondicijsko turo. Prevlada kondicijska
tura z možnostjo vpogleda v steno nad polico in v smer Biasin. V
glavnem, ne predava se še takoj. Ko sopihava po sila izpostavljeni poti proti sedlu greva mimo spominske table za Biasina, z
datumom 3.8.1964.
Seveda na sedlu
ne moreva zgolj nadaljevati najine kondicijske ture. Odločiva se, da
greva vsaj poskusit plezat. In tako greva. Skico smeri Scalet-Biasin k
sreči imava in ob hitrem pogledu nanjo se razveselim, da je to ja stara
klasika z raztežaji zame, okoli zgornje 6. stopnje, nekaj raztežajev s
pripisom A1. Andrej me opozori, da je nekje videl malce drugačne ocene. A ker nimava veliko na izbiro in če hočeva plezat, je to, to.
Z dnevom se začnejo okoli naju poditi
megle, ki naju nato ovijejo in cel dan ne izpustijo. Zaradi velike
vlage v zraku in megle je bila vrv popolnoma mokra! Prva tretjina v
smeri Scalet-Biasin (600m, VI+ A1 oz. IX-) je bila
neverjetno dobra! Druga tretjina smeri je bila neverjetno krušljiva in
skoraj strašljiva, predvsem zato ker sva nekajkrat vzela bolj navpično
linijo (a to sva ugotovila šele doma). Tretja tretjina smeri je bila
veliko težja kot sva pričakovala. Andrej se je spet presenetil, saj je
celotno smer uspel preplezati na pogled, tudi najtežji Manolotov
legendarni raztežaj iz leta 1982, ocenjen z IX-! Jaz pa itak vem, da je sila dober, a mi je kljub temu srce krepko bilo v najtežjem raztežaju, ko je spet šlo na nož.
Na vrhu naju je čakal dolg sestop - več kot 3 ure in več kot 1600m spusta do avta. Preplezala sva grande smer,
res mogočno steno in imela še en dober velik dan. Na koncu dneva sva se
oba strinjala, da izražava vso spoštovanje prvima plezalcema, ki sta
smer preplezala v 28 urah efektivnega plezanja, v treh dneh
(1.-3.8.) in to leta 1964. Moja slutnja se je uresničila, spominska tabla je bila
namenjena enemu izmed prvopristopnikov, ki se je (prav ironično) ubil na
sestopu. Njegov nadarjen soplezalec Scalet je po tej nesreči in veliki
turi prenehal plezat. Na sliki je Andrej med fajtom
v liniji, ki je bila "zamegljena". Zgodba gre namreč takole. V gosti
megli se ni nič videlo, Andrej je vedel, da je v smeri tudi raztežaj
ocenjen z 9. stopnjo. Torej se je odločil, da bi to lahko bilo to, pa
še polno starih klinov je vodilo nekam gor, v meglo. Po 8m dobrega
fajta je le ugotovil, da gre za potegavščino! Linija klinov se je
končala. Prava linija smeri je šla za ovinek, v čisto nasprotno smer.
Andrejev komentar?! "Saj sem rabil malo ogrevanja, pa tako sem se vsaj
malo bolj naplezal!" Ta pravi težek raztežaj naju je pričakal šele
proti vrhu stene. |