Še v petek popoldne nisva točno vedela, kaj se bo dogajalo za najin vikend. V avto sva zato spakirala tako dežnike kot kopalke, zraven pa še vso potrebno plezalno opremo.
Vremenski napovedi primerna je bila tudi zgodnja sobotna jutranja budnica. Z dežniki v nahrbtnikih sva šla v nama neznano zahodno steno Tofane di Rozes. Ker smo v vseh teh letih preplezali že toliko smeri je zdaj že pravi izziv najti kaj dobrega in kaj novega za nas. Tako je Andrej za ta dan našel smer za mene, lanskoletno novo linijo Tržačana Marca Sternija, Mai molar (7a+; Andrej NP, Tanja flesh7a+ ter en počitek v raztežaju 6bc). Že ob 11h sva bila na vrhu 380m dolge smeri, dežne plohe so naju pustile na miru. Smer je lepa, konstantna, ima eno zabeljeno prečko in super dolge raztežaje, v katerih fascinantno hitro pridobivaš na višini.
Ker je bila vremenska napoved za nedeljo slabša je bil najin cilj previsna severna stena Velike Cine. In tukaj se je dogodivščina tega vikenda kar nadaljevala. Sprva naju je pričakal večerni kaos pred cestninsko hiško, kjer so bile vse rampe kljub večerni uri zaprte in celo zastražene! Začela sva razglabljat, da si "fantomi iz parkplaca pod Cinami" že malo preveč dovolijo. Ker nama ni nihče znal razložit kaj se dogaja sva šla spat v upanju, da greva zgodaj zjutraj gor. Zjutraj pa novi šok. Vremenu primerna hitra budnica naju iz transa vrže pred še vedno zaprto in zastraženo rampo. Še bolj zaspani stric naju ne pusti gor, zato se parkirava kar pred rampo in njegovo cestninsko utico. Pove, da se rampa odpre šele po šesti in naj greva v bližnjo gostilno. Nekaj negoduje v italijanščini, ko si midva privoščiva zajtrk. Čez nekaj časa nama neka prijazna Italijanka v angleščini razloži, da pričakujejo ta dan okoli 6000 ljudi in da naju ne bodo spustili gor, ker sva v avtu samo dva! Skoraj naju kap, ura pa kar teče. Povedo nama, da lahko greva na organiziran prevoz, a ta začne voziti šele mnogo kasneje. Sploh nama ni jasno kaj naj, še posebej ker je napovedan popoldanski dež. Vsi avti kar stojijo pred rampo in čakajo. Midva se po cesti odpraviva kar peš z upanjem, da bova že koga zaštopala, ko se bo rampa odprla. Po polovici prehojene poti naju pobereta dva uslužbenca civilne zaščite.
Na poti pod severne stene Treh Cin greva mimo številnih tabel z afriškimi državami - nič nama ni jasno. Andrejeva želja za ta dan je previsna soseda smeri Minuzzo, smer Le voci del coro (7c, 380m). Po krepkih prvih raztežajih (7a+, 7a) in nič kaj popustljivem naslednjem raztežaju (6c+) se je Andrej v drugem poskusu uspešno napel v najtežjem raztežaju (7c), ki je bil povrh vsega še moker. Temu sledijo spet krepki, a dobri lažji raztežaji, ki pa jim kar ni bilo konca (6c+, 6b+, 6c, 5a, 5c, 5c, 5a). Andrej je spet prikazal lepoto gibanja v strmih cinarskih smereh, grifi so bili ponekod sila majhni, ponekod sila daleč, malce krušljivo, predvsem pa dobro najdena linija - plezanje v Cinah, zato ga imamo radi. Mislila sva, da greva plezat smer bolj za pol dneva, na koncu pa sva se znašla tik pod krožno polico, kjer se smer priključi na Dibonin raz. Izredno zračen abzajl je poskrbel za kakšen nekontroliran krik presenečenja nad zračnostjo in nihaji, pa tudi za zataknjen štrik in njegovo reševanje. Napovedanega hudega dežja tudi ta dan ni bilo, le nekaj kapljic in dežne plohe vse naokoli Cin.
Cel dan sva opazovala zbirajoče se horde ljudi. Nekje v sredini najine smeri prileti helikopter, ljudi je vse več in naenkrat začne nekdo igrat na afriške bobne, nato se ljudje zberejo v linijo po krožni sprehajalni poti in začne se dretje. Toliko gledalcev in "navijačev" še nisva doživela. Iz ljudi so okoli Treh Cin naredili živi obroč! Kasneje izveva da je bil organiziran shod "DolomitiAfricaG8", s katerim so želeli opozoriti na obveznosti Evrope do afriške celine. Ne da bi vedela, sva bila delček iz njihove slike, ki jo lahko najdete na http://www.dolomitafricag8.it/
in nekaj slik na http://www.facebook.com/photo_search.php?oid=109450770803&view=all
Še en dobro izkoriščen vikend in predvsem fajn je biti v naravi!
|